Lani je bil prvič 27. april po meri SDS: Skavti slavijo z maskami, okrog pa 1000 km žive duše. Komemorativna komedija s tretjerazredno poezijo, citrami in podomoljubljeno country poskočnico na playback. V bistvu pa je šlo za to: Kako proslavljati 80 let OF brez OF in partizanov. S počastitvijo Tigrovcev se je vlada izognila asociacijam na njej neljubo partizanščino kot legitimacijo povojnega režima.

Letos je bilo še huje. Pa ne samo zaradi zdaj že standardne kulturne sramote. Ampak zato, ker je bila proslava žalostni privatni žur SDS. Izključujoča vse ostale. Celo prizanesljivi Pahor jih je spregledal in jim dal vedeti, da se tega več ne gre.

Uboga vlada je ostala sama.

Sreča v nesreči

Leta 2020 smo imeli srečo v nesreči — tako državljani, da nam tega ni bilo treba gledati, kot takrat še nova vlada, ki bi se znašla v zadregi —, da je bil lockdown in da proslave ob dnevu OF sploh ni bilo.
{embed_info_box}200382{/embed_info_box}

Toda že lani je šla simbolika na polno. Kot sem takrat napisal: 

Da so se akterji in promotorji proslave skrili skorajda v Kočevski Rog, da jih ne bi kdo videl v živo in da ne bi sami koga srečali, je bilo katastrofalno sporočilo. Izolacionistično, elitistično, revizionistično, antisocialno sporočilo.

In potem tam v tistih rovtah stojijo v primerni razdalji vsaksebi kot lipovi bogci, okrog njih ni tisoč kilometrov žive duše, oni pa vendarle vzgojno strašijo z zaščitnimi maskami, da ne bi širili virusa.

Kakšna je to politična kultura?

Slavnostni govorec na letošnji proslavi je bil predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca. OMB! Ker se na vabilo brez krčmarja sicer podpisani predsednik Državnega zbora Igor Zorčič tudi ni hotel udeležiti prireditve, so iz naftalina potegnili Kovšco.

Ta je morda res govoril za spoznanje bolj kultivirano kot lanski govorec Zdravko Počivalšek — a kaj, ko ne premore niti toliko politične teže kot dosedanji minister za gospodarstvo.

In če ga že omenjam: zakaj se nihče ne vpraša, zakaj Kovšca ne odstopi? Človek je v dveh volilnih okrajih dobil 767 glasov in odpadel kot zrela hruška. Namreč: kakšna je to politična kultura, da greš kot predsednik ene od najpomembnejših državnih institucij kandidirat na listi neke stranke, kamor si na lepem skočil — in sramotno popušiš —, potem pa meni nič, tebi nič opravljaš svoj job še naprej, kot da se ni nič zgodilo?

Odkod tem nerealnim bleferjem, eksperimentatorjem in luzerjem pravica do zlatega padala? Če jim ne rata — kar bi jim lahko povedala vsaka amaterska vedeževalka —, potem naj poberejo šila in kopita in grejo.
{embed_info_box}200381{/embed_info_box}

Dve blondinki

A naj se vrnem k proslavi.

Če ste gledali posnetek proslave, ste verjetno opazili dve blondinki. Tisto bolj upadljivo, ki je diletantsko prepevala neko novokomponirano pop narodnjaško mešanico slovenarske idilike in domoljubja na besedilo koga drugega kot Pirkoviča, in tisto manj upadljivo, ki pa je zato imela popolnoma brezvezen govor. Zvenelo je tako, kot da bi ga sama napisala.

Prav vrtel sem si nazaj posnetek, ker mi je ušel podpis, kdo da je. Potem sem jo guglal in ugotovil, da gre za neko event menedžerko. V odjavni špici ni pisalo, koga od organizatorjev pozna, da je prišla zraven. Niti to ni pisalo, kdo je pravzaprav napisal ta njen govor ali vezni tekst. Pravzaprav ni nič pisalo v špici — razen da je bil pavšalno podpisan Generalni sekretariat vlade.

Za take je bila proslava

Asfalta in Cankarjevega doma vajen sem potem zgrožen opazil, da v prvi vrsti z nekim ruzačkom v roki menca nihče drug kot Vili Kovačič. No, prav. Pozneje sem v nekje v tretji vrsti opazil še Milka Noviča. No, tudi prav. It’s a kao free country.

Saj ne, da bi povabljencem zavidal. Ampak vseeno me zanima, ali vabilo na tak žalostni privatni žur SDS dobiš — ali morda kupiš vstopnico —, če si kot njihov nekdanji kandidat najprej po krivem obsojen umora in potem oproščen? Ali če serijsko vlagaš referendumske pobude, ki so vladajoči kliki pač slučajno všeč?
​​{embed_info_box}200380{/embed_info_box}

Tako dober pa v facialni rekogniciji vseeno nisem, da bi tako kot nekateri z boljšim vidom med ne ravno stadionsko množično publiko prepoznal mladeniča, ki je nekoč tvitnil: “Breivik, we need you!” — in s katerim se je Janša enkrat slikal.

Evo, za take je bila ta proslava.

Rekomunizacija

Upam, da je bila proslava dneva upora proti okupatorju letos zadnjič na Mali Gori pri Ribnici. No, pravzaprav sem skoraj stoprocentno prepričan, da je bila zadnjič.

Še več! Upam celo, da bo nova vlada dovolj pametna, da bo praznik, ki ga slavimo 27. aprila, preimenovala spet nazaj v dan Osvobodilne fronte. Osvobodilna fronta, prvotno imenovana Protiimperialistična fronta, je bila namreč ustanovljena 27. aprila 1941. In če je praznik na ta dan, potem ni pametnega razloga, da se ne bi imenoval tako kot nekoč: dan OF.

Pred leti, ko so s komunističnimi ali kako drugače nostalgičnimi rekviziti opremljeni levičarji navaljevali vsako leto proti Dražgošam, sem bil precej proti tako imenovani rekomunizaciji. A žal je zdaj tako, da naša preljuba Slovenija rabi precej ideološkega protistrupa, da se znebi desnega zadaha.

Tako je rekel Josip Vidmar na Kočevskem zboru leta 1943: “Izbrali smo si pot časti, ker smo dobro premislili tudi pot sramote.”

Zato.