Feri Lainšček, ki se je uveljavil z deli kot Namesto koga roža cveti, Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, se tokrat podpisuje pod presenetljivo knjigo Kurji pastir, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko. »Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek,« pravi Lainšček. To mu je omogočilo, da je med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna.
Roman Kurji pastir, ki je izšel pri Beletrini, ni spominska proza, temveč proza spomina. Tistega najglobljega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele s takim občutkom kot Lainšček ujeti na papir.
Feri Lainšček (1959, Dolenci na Goričkem) je vsestranski avtor, ki piše (mladinsko) prozo, poezijo, dramska besedila in radijske igre. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, kot avtor besedil sodeluje s številnimi slovenskimi pevci in skupinami. Prejel je več nagrad, tudi Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša ter večernico za mladinsko knjigo Mislice.

Feri Lainšček: Kurji pastir | Krik

Dan je bil žaloben kot župnikova duša po prihodu iz spovednice.
Jesen se je neizprosno zavlekla v vas in jo prevela z občutkom minevanja. Vse, kar je dozorevalo, je postajalo zdaj sad, in vse, kar ni bilo dovolj zdravo, je moralo zgniti. Deževalo je že sedmi dan in mnogi so se nehali ozirati v nebo z upanjem, da se bo kje pokazala raza vedrega. Voda, ki se je scejala z vseh strani, se je zbirala v potočkih, ki so že našli pot, spreminjala pa se je tudi v vlago, ki je vse bolj silila v notranjost. Pronicala je skozi zidove, prepajala les in se nabirala v ljudeh. Z njo je prihajal hlad, širila je vonj po deževnikih in prinašala nelagodje, ki se mu ni dalo ubežati. Dlje ko so morali ostajati pod skupno streho, bolj jim je šlo na živce, saj niso marali takega prisilnega druženja. Porabili so že vse besede, s katerimi so znali opisati vreme in nejevoljo, zato so raje molčali. Brkljali so po hlevih, skednjih in kleteh ter čakali, da bo voda z neba presahnila in zemlja spet zadihala. Naselje je zdaj tudi čez dan ždelo v tišini, ki jo je bilo slišati, in še ta je pričala, da jim ni lepo. Če je kak pretepel kravo ali je gospodinja obrcala svinje, so se glasovi živalskega nemira razlegali daleč naokoli. Šele takrat so se običajno oglasili tudi psi, ki jim je v nebo vpijoča nemoč trpinčenih ježila dlako in so zato napenjali verige ter bevskali v prazno. Ali pa so si morda v pasjem jeziku pravili o zatiščani nestrpnosti, ki so si jo ljudje prikrivali, saj je med njimi že od nekdaj veljalo, da je bilo treba v takih okoliščinah le stisniti zobe in nekako poskrbeti zase. 
Na robu vasi, na zgrbljenem telesu hriba, nekako v višini njegovega pasu, ali pa mogoče prav na ritnici, je čepela hiška, ki se je zdela od vseh tu najbolj ubožna. Zgrajena je bila na poseki, kjer se zemljišča ni več dalo spremeniti v njivo, zato pa je bila polica ravno dovolj utrjena, da je bila primerna za tako preprosto gradnjo. Hiša je bila namreč zbita iz ilovice, pokrita s slamo in je imela le tri bivalne prostore, s spodnje strani pa se je nanjo naslanjal še lesen napušč z drvarnico, svinjakom in kurnikom. Jarek, v katerega se je scejala gnojnica, se je v teh dneh spremenil v potoček, sicer pa se je zdelo, da se je voda tega pujkla ogibala. Morda zato, ker ni želela škoditi revščini ali pa ker je ženska, ki je zdaj v kuhinji sama sedela ob oknu, vsake toliko prosila boga, naj bo milosten. Vsvojih tihih priprošnjah sicer vode ni posebej omenjala, toda Gospod je bil, vsaj v njenih predstavah, vsemogočen in vseveden, zato mu je bilo gotovo razvidno, na kaj vse je bilo treba pomisliti in za kaj poskrbeti. Potem pa, kakor je pač napravil, tako ji je bilo prav, bila mu je hvaležna že za malenkosti, za katere se ji je zdelo, da jih brez njegove pomoči ne bi bila deležna. Če pa je kaj spregledal — in tega se je z leti seveda nabralo — mu ni nikoli očitala ali zamerila. A to ne zato, ker bi se ga bala, temveč le zato, ker ji kaj takega ni bilo lastno.
In bog je to vedel.
Vedeli pa so tudi ljudje, ki so jo poznali. Saj ko so želeli opisati koga ponižnega, so preprosto rekli:
»Tak je kot Trejzka.«
Tako je bilo namreč ženski ime. Bila je stara devetintrideset let in je bila ta čas drugič noseča. Hčerka, ki ji je bilo prav tako ime Trejzka, a so ji v vasi pravili Mala Trejzka, je že dopolnila osemnajst let in je letos odšla od doma, ona pa je šele zdaj pričakovala drugega otroka. Zakaj ga ni dobila prej, si sama ni znala pojasniti. Kakor tudi ne, zakaj jo je doletelo zdaj, ko je bilo po ljudskem prepričanju že prepozno. Še posebej, ker je bil mož, ki mu je bilo ime Pištek in je bil cestar na občinski cesti, star že štiriinštirideset let in bi bilo gotovo bolj običajno, če bi postal dedek.
Vendar tako jima je bilo pač naloženo in še v času nosečnosti sta se morala sprijazniti, da bodo kmalu v hiši zopet trije. Sama je o tem, kaj vse jo čaka, premišljevala molče, Pištek pa je že tisti dan, ko je razkrila, da se ni le zredila, temveč gre verjetno za nekaj drugega, od kosila pa vse do večera preklinjal. Premolknil je le, ko mu je od silnega vznemirjenja povsem pošla sapa ali ko si je znova prižigal cigareto in je moral globlje povleči dim, sicer pa so se kletvice kar verižile in se spreminjale v eno samo peklensko molitev, ki se ni in ni izpela. Preklel je svoje bajtarsko poreklo in rod, v katerem ni bilo nikogar, ki bi mu lahko kdaj v življenju pomagal, nato pa je po vrsti psoval še njene, ki so bili zanj prav tako ničvredni. Klel je maršala Tita, njegovo ušivo partijo in njene rdeče sekretarje, ki so ljudstvu le obljubljali, v resnici pa skrbeli predvsem zase in za svoje, potem pa se je seveda že začel s stisnjeno pestjo ozirati v nebo in žugati Najvišjemu, ki je bil na koncu tako in tako zmeraj največji krivec za vse, kar se mu je kdaj slabega zgodilo …
A nekaj je Trejzka že ta dan vendarle opazila, nekaj, kar ji je povrnilo upanje in jo pomirilo. Otroka, ki ga je nosila v trebuhu, ni Pištek med svojo črno mašo niti enkrat samkrat omenil. Bilo je torej to vendarle nekaj, česar si ni drznil ali tudi ne želel prekleti. In to je bilo kajpada dobro znamenje …
Zjutraj, ko je začutila krče, ki so bili verjetno popadki, so bili tako vsi poskusi oporekanja usodi že mimo. Bila je mirna in pripravljena na boj za otroka, ki se je morda v trebuhu že napil njene  grenkobe in naposlušal očetovega nerganja, ni pa mogel vedeti, v kakšno zmešnjavo pomanjkanja in negotovosti se bo spustil, ko si bo naposled utrl pot med njenimi nogami. Vse, kar mu je lahko res obljubila, je bilo, da se bo tolkla zanj in ga ne bo nikoli pustila na cedilu. Želela pa mu je seveda lahko marsikaj, saj se je smelo med želje dodajati tudi iz sanj. Grelo je z občutkom lepega in prinašalo vznemirjenje, četudi se potem ni nikoli uresničilo. Vsaj za nekaj časa je obstajalo kot obet in možnost, ali kar je bilo morda še bolj zdravilno, omogočalo je upanje, saj tod res ni bilo veliko takega, na kar bi se ob pogledu v prihodnost lahko oprl. Zato mu je še najbolj želela, da bi v življenju znal sanjati. Predano, živo in zaverovano, kakor je lahko nekoč tudi sama sanjala, tiste njene fantazije so bile še zdaj lepota, ki se je je od vsega, kar je doživela, najraje spominjala.
Nagnila se je k šipi, ki je bila popraskana in ob okenskem okvirju zatemnjena z zasušeno plesnijo, tako da je bilo vse, kar je lahko videla skoznjo, motno in komaj razpoznavno. Vejevje, ki se je še včeraj mršilo v vetru in stresalo še zadnje listje, je zdaj negibno štrlelo v sivino, zdelo se je, da je tudi dež ponehal, saj je z napušča le še tu in tam kapnilo, kar je morda le pomenilo, da se bo vreme končno obrnilo. Prezgodnja jesen, ki je napovedovala dolgo zimo, je Trejzki že nekaj časa vsiljevala misel, da usoda za rojstvo ni izbrala najboljšega trenutka. Ali pa je celo namenoma napravila tako, da jima bo z otrokom težje. Res ni natanko vedela, zakaj je bila tako boječa in sumničava, a nekaj je gotovo pridodal občutek, da ni bilo nikogar, ki bi to nepričakovano nosečnost sprejel brez pomislekov. Nekateri so sicer zmajevali zmeraj, ko se je plodila revščina, a tokrat jim je šla v nos tudi njuna starost, zaradi katere so lahko pristavili, da morda niti ne bosta mogla do konca poskrbeti za siroto. Drugim sta se v resnici smilila, ker sta si to skrb nakopala ravno zdaj, ko sta hčerko končno spravila do kruha in bi lahko bolje zaživela. Našli pa so se tudi taki, ki so bili kar tako prepričani, da za otroka niti nista več primerna, saj sta živela preveč po svoje in za vzgojo gotovo nista imela niti časa. Ona je po cele dneve pomagala na kmetijah, Pištek pa je ostajal na šihtu, kolikor je bilo pač treba, saj je bil z vzdrževanjem cestišča resnično obseden. Bilo je njegova njiva in ogledalo, vse, kar se je tam dogajalo, mu je bilo lahko v ponos ali sramoto, tako da je na tihem seveda vedela, da ni na tem svetu ničesar, kar bi lahko odtegnilo njegovo skrb. A kakorkoli že, najbolj so jo načenjala obrekovanja tistih, za katere je bila prepričana, da jima otroka v resnici niso privoščili. Vzbujati so želeli občutek, da sta dobivala nekaj, česar nista vredna in si nista zaslužila, to pa jo je zmeraj potrlo in jo zarotilo. Želela jim je na vsak način dokazati, da so v zmoti, toda za to je bil seveda potreben čas. Oporekla so jim lahko le dolga leta čuječnosti, vztrajnosti, odrekanja pa kajpada tudi sreče. A slednjo je potrebovala že zdaj …
Le odmahnila je torej, vsaj za nekaj trenutkov pregnala nadležne misli, se presedla in se obrnila vstran od okna. Tedaj pa je na ilovnatih tleh ob svojih nogah opazila temno listo, ki se je počasi širila proti štedilniku. Prešinilo jo je, da je nekje prišla v hišo voda in se je naposled vendarle zgodilo tisto, česar se je v the dneh najbolj bala. Dvignila se je in s pogledom mrzlično iskala ranljivo mesto, kjer so stene popustile, nato je opazila vodo tudi na klopi, s katere je bila vstala.
Potipala se je, si obrala krilo in zaprepadena ugotovila, a je tudi po nogah mokra. Nobenega dvoma torej ni bilo, da ji je odtekala plodovnica. Obstala je sredi kuhinje, držeč se z obema rokama med nogami in mrzlično premišljala, kaj lahko to pomeni in kaj mora zdaj napraviti. Ko je Pištek zjutraj odhajal na cesto, še ni čutila popadkov in ga je mirno pospremila do praga, zdaj pa je bilo na mah vse drugače. Krči so bili pogostejši, voda ji je še zmeraj polzela med stegni in luža na tleh se je večala. Slišala je že praviti, da je kateri prezgodaj odtekla voda in so jo morali zaradi tega peljati rodit v porodnišnico v Varaš, a njej zdaj na ta način gotovo ni mogel nihče pomagati. Nato se ji je zazdelo, da je to v resnici lahko pomenilo še kaj hujšega. Ali ni predlanskim Retašna ravno zaradi tega rodila mrtvega otroka, jo je prešinilo. Ja! je bila prepričana. Zato se je zgodilo, se je zgrozila in oddrsala proti vratom. Povsem panična je zalomila kljuko in se povzpela čez prag, nato pa je že vsa zgrbljena stopila na trnac in zakričala.
Njen krik se je zloslutno zarezal v vaško tišino in se razlegel med griči.
Slišati je bilo, da gre nekomu za življenje, zalajali so psi, vznemirile so se gosi in kure, Trejzka pa je še vreščala, dokler ni med sosedovimi jablanami končno le ugledala postavo, ki je prihajala naproti. Ugotovitev, da so jo slišali, in upanje, da ji bodo lahko pomagali, sta jo vsaj toliko pomirili, da se je lahko spet obvladala. Pritisnila je na kljuko, odrinila vrata v izbo, izvlekla iz edine omare rjuho in nekaj brisač, nato pa je bila že tako slabotna, da je komaj še prišla do postelje. Legla je in si z obema rokama zatiščala cunje pod trebuh, drugega ni znala zdaj ukreniti, ni se spomnila ničesar, kar bi verjetno morala še napraviti, vse v njej se je na lepem zataknilo, le krči so potovali po telesu in ji vsake toliko jemali sapo. Ječala je in nekako vse bolj otopela ugotavljala, da si sama ne more več pomagati. Vse, kar se je sprožalo v njej, se je napravljalo po svoje, in vse, kar se je dogajalo okoli nje, je bilo prepuščeno drugim. Soseda Agneška, ki je prišla prva v spalnico, se je sklanjala nad njo, jo brisala po čelu z mokro krpo, jo ščipala pod brado in ji prigovarjala, naj ne zapira več oči, ker se zdaj nikakor ne sme izgubiti. Njen koščeni, ozkolični in našobljeni obraz jo je spominjal na lisico, ki jo je ovohavala in drezala, pripravljena pa jo je bila tudi šavsniti, zato jo je skušala ubogati. Kmalu je pristopila tudi druga soseda, Lina, ki je bila gluhonema in se ni nikoli naučila govoriti tako, da bi se dalo kaj razumeti. Kadar je bila besna ali vznemirjena, je bilo njeno oglašanje tako glasno in kričavo, da ga je bilo včasih slišati tudi na drugi konec vasi, in tudi zdaj je bila kajpada vsa iz sebe. »Uj, uj, ujlala,« je nenehoma ponavljala. »Uj, uj, ujlala, ujkajka, kajka,« je vmes dodajala, in to je že pomenilo, da jo zelo skrbi. No, kmalu zatem je prišla še Srednja Marička, ki pa jo je pomirjala, naj se ne boji, ker bo gotovo vse v redu, saj da je dete že pripravljeno, vsak čas pa bo prišla tudi babica. 
Medtem so iz okoliških hiš prihiteli na dvorišče še mnogi, saj se je glas o Trejzkinih popadkih hitro raznesel. Vsak je prvo pomislil na pomoč, privabila pa jih je seveda tudi radovednost. Prišla sta Fujsova Trejza in Pišta, Linin mož Karol, fantje, ki so bili ravno pri Frigaških v žganjarni, in še so se nabirali … Tak je bil pač običaj ob rojstvih, nesrečah in smrtih, saj je bilo nedopustno, da bi koga v stiski pustili samega, in če je kak pogledal vstran, se mu je to zamerilo. Zapirali so dežnike, jih otresali in se umikali pod napušč, kjer se je na ozkem zavetju komaj še našlo kaj prostora, hladen dež pa je še zmeraj nadležno pršil in s slamnate strehe so tu in tam spolzele debele kaplje.