Ta teden je blo lepo čekirat novice po netu. Da enkrat za spremembo nisem brala o pokradenih miljonih, Murglah in Janši. Pa če bo članek o sesalcih, bo med komentarji to omenjeno. Al spet o kakšnem glupem zakonu, da bo penzija ja še bolj mizerna. Enkrat za spremembo so ble spodbudne novice. Take, k ti vsaj mal polepšajo dan. Sej naši športniki nam večkrat polepšajo dan.
Če mene kdo kej vpraša, so naši športniki psihiči. Če pogledaš, kako majhni smo, kok nas je mal in kaj dosegajo, je sam kapo dol, vsakmu posebej. Da ne govorim, v kok slabših razmerah trenirajo kot eni drugi. Enkrat sem gledala prispevek o naši atletiki. Pa to trenirajo (vsaj včasih so) v eni gnili in plesnivi stavbi. Oprema razčefuk, vse skup en ništrc. Ampak uni tam gas, vsak dan raztegovat mišice. K ena ruska šola, tko in drugač. Sej mogoče je pa v temu catch uspehov. Njihovih, ne naših. Oni so garali, oni so zmagali, mi smo lahk sam veseli, da so naši.

Iz kje ta mržnja?

Ko to pišem, odbojkarska pravljica še traja. Ne upam si napovedat finalnega rezultata, ker mi pol tip jebe majku, da sem saboter. Saboterji se hitr najdejo, ko gre našim kej narobe. »Pa kdo to sploh gleda? Prekleti turisti, na naš račun se špancirajo po svetu!«
Seveda tud ne manjka krega, da un v resnici ni Slovenec, ampak Srb. »Nej gre nazaj dol v Srbijo!« Ne vem, iz kje ta mržnja, ampak da rečeš, da recimo Dončić ni Slovenc?! Če jaz kej vem, sta njegova starša rojena v Sloveniji. On tud. Ma pa tud srbske korenine, ja. K da bi zame rekel, da sem Primorka, ker sta starša rojena na Primorskem. Sem pač Ljubljančanka, ampak primorskih korenin.
Ampak taki smo. Ko ti gre dobr, vsi v sedmih nebesih: »Zmagal smo! Pizda, mi Slovenci, mi smo res nacija, kot se šika! Kdor ne skače, ni Slovenc!« Ko pa kdo kej zajebe, pa takoj udri brigu po siromaku.
Je blo pa lepo videt, kako je polna dvorana stala in vsi v en glas zapet Zdravljico. In še lepš je blo videt, kako se je folk na hitr angažiral za pomoč tamaumu Krisu. To se ti mora res sam zabliskat pred očmi, ko ti povejo ceno tazga zdravila. To bi še Zuckerbergu al pa Gatesu temo fuknilo na oči. Sam unadva mata.

Prenaivna in predobra

Men dost ljudi reče, da sem prenaivna in predobra. Ampak jaz ful verjamem, da so ljudje dobri. Daleč od tega, da so bli vsi sam dobri do mene. So hodili po meni in se mi posmehovali. Eni se še. Sam če pogledam, kok ljudi je blo dobrih do mene, mogoče celo predobrih — in so še — in vse to dam na vago, je unih kretenov za en pičkin dim, ta dobrih pa ful. In če neham verjet v dobro ljudi, pol res ne vem, v čemu je sploh smisel življenja.
Enkrat se je kelnar v enmu lokalu delal norca in folk nategnil, da se zame zbira keš. Kao da sem umetnik pa take. To je kr en folk, k se sploh nisem z njimi dost pogovarjala, vlekel tošle ven pa dajal po deset evrov: »Ja, kaj, je kej narobe z njo? Seveda, da dam.« Itak jim je vrnil in itak sem popizdila. Ampak sem bla pa presenečena, čeprov je bil joke. Folk zna pomagat.

Kar seješ, to žanješ

Je pa res, da kar seješ, to žanješ. Če si đubre od človeka, ti bo težje kdo pomagal. Ko sem si zjebala gleženj in ostala v četrtem štuku brez lifta en mesec, je blo za znoret. Če živiš sam, je to fucked up. Sam takrat šele vidiš, koga maš zares. Kdo ti bo hodil v trgovino, lekarno, po ganjo, po vse. 
In sem vidla, da mam kr neki ljudi okol sebe. In to niso tisti, s kerimi ždiš vsak dan. Tamau Kris vseh teh ljudi, k so mu donirali, sploh ne pozna. Jim bo pa en dan hvaležen, ko bo odrasel poslušal to zgodbo. Ker kdaj je treba sam prosit za pomoč in nč druzga. Ljudje pa to dostkrat ne znamo.
Tud Greta Thunberg prosi za pomoč. Sej ma prov, kar govori. Vse bo šlo v kurac, če ni že prepozno. Ampak o njej pa še nimam izdelanega mnenja. Preveč fanatično razlaga zadeve, mene pa fanatizem odbija. Sej so tud športni privrženci fanatiki, sam tist je v drugo smer. Bom rajš tih, ker mam Greto mal premal naštudirano, pa cvikam da mi ne uleti na vrata: »How dare you?«
Pa sej recikliram, no.