Bolj ko gremo skratka proti desni, bolj se krepita družbena in davčna konzervativnost. V drugo smer pa se premikamo proti politiki, ki temelji na solidarnosti, vključevanju in skŕbi za vse družbene skupine, poudarjanju javnega in temu primerni davčni politiki.

Iz tega mnogi sklepajo, da se podjetnikom godí bolje pod desnimi vladami, tistim z nižjimi dohodki, študentom, upokojencem, socialno ogroženim, pa pod levimi.

Načeloma

To je načeloma res. Načeloma, ker tudi desni populizem ni nenaklonjen razdeljevanju javnih sredstev, vendar to največkrat počne zaradi lastnih političnih interesov, ne pa za krepitev socialne države.

Načeloma pa tudi zato, ker primerjava med desnico in levico, postavljena v čas, pokaže, da se je delavcu, upokojencu ali študentu v Nemčiji po pravilu bolje godilo pod konservativcem Adenauerjem kot nekaj desetletij kasneje pod socialdemokratom Schröderjem. Podobne zaključke bi lahko izpeljali za večino zahodnih evropskih demokracij.

Povojni družbeni model

Razlog je preprost. Povojni evropski družbeni model, na katerem temelji tudi evropsko povezovanje in ki so ga na noge postavili povojni evropski voditelji, ki so pripadali večinoma desnim, konzervativnim in ljudskim strankam, je temeljil na državi blagostanja. Družbi torej, ki je v samem temelju svoje ekonomske, davčne, institucionalne in politične ureditve vključevala solidarnost in skrb za socialno dobrobit vseh državljanov.

To ne pomeni, da je glede vseh ključnih vprašanj v družbi vladal politični konsenz. Daleč od tega. Leve stranke so že takrat dajale več poudarka solidarnosti in večji prerazdelitvi družbenega bogastva. Dejstvo pa je, da so tudi na desni strani političnega pola razumeli in podpirali imperativ, da mora družba skrbeti za vse državljane. Evropski model države blagostanja je namreč temeljil na javnem zdravstvu, javnem šolstvu in skrbi za socialno ogrožene plasti prebivalstva.
​{embed_info_box}201506{/embed_info_box}

Pri tem gotovo ni šlo samo za moralna prepričanja, ampak je bilo v tej usmeritvi tudi veliko racionalnosti in pragmatizma. Evropski voditelji vseh političnih barv so v tistem času imeli osebno izkušnjo s tem, kam lahko pripeljejo neodzivnost na gospodarsko krizo, socialna neenakost, družbeno razslojevanje, polarizacija in akumulacija ljudskega gneva. Po eni strani je bil še živ spomin na Evropo 30. let, po drugi strani pa so bili soočeni z nastankom Sovjetske zveze, za katero v tistem času seveda še niso mogli vedeti, kako klavrno neučinkovita bo v ustvarjanju delavskega raja na zemlji.

Ta dejstva danes nekateri uporabljajo kot argument za diskvalifikacijo države blagostanja iz prvega povojnega obdobja, češ, to so konservativni politiki počeli iz strahu pred Sovjetsko zvezo. A četudi je to res, to nikakor ne pomeni, da je bil zahodni model države blagostanja navidezen in neučinkovit. Pomeni samo, da je bil komunizem, kot so ga udejanjali v SZ in njenih satelitih, zelo napačen odgovor na zelo pomembno družbeno potrebo po socialni pravičnosti in družbeni stabilnosti, brez katerih ni družbenega napredka in dolgoročne gospodarske uspešnosti.

Politične in socialne pravice

Povojnim evropskim politikom je bila tudi popolnoma jasna tesna vez med socialno državo in politično ureditvijo. Po krvavi izkušnji z nacizmom in z 2. svetovno vojno, je ta temeljila na vrednotah liberalne demokracije, torej na človekovih pravicah, političnih svoboščinah, pluralizmu in demokratični vladavini prava. Demokratični zato, ker pravne države v demokraciji ne moremo reducirati zgolj na obveznost državljanov, da se podrejajo zakonom — ta je še kako prisotna tudi v avtoritarnih sistemih —, ampak vključuje tudi jasno določene obveznosti oblasti do državljanov in nadzor nad izvajanjem njenih pooblastil.

Razumevanje dejstva, da je vrednote liberalne demokracije — torej tiste, ki to niso ali vsaj ne bi smele biti predmet politične polarizacije, ampak skupni civilizacijski temelj za pluralistično demokratično družbo — mogoče uresničevati samo v pogojih socialno pravične družbe, se je odražalo v tesni povezanosti med političnimi svoboščinami in socialnimi pravicami v večini demokratičnih ustav, pa tudi v vseh pomembnih mednarodnih listinah.

Preambula Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah, sprejeta 10. decembra 1948 v Parizu, tako že potrjuje zavezo za “temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeškega bitja ter v enake pravice moških in žensk” in za “družbeni napredek in boljše življenjske razmere v večji svobodi”.

Doktrina nedeljivosti človekovih pravic in političnih svoboščin na eni strani in socialnih pravic na drugi strani je pripeljala tudi do nadgraditve Evropske konvencije za človekove pravice z Evropsko socialno listino, sprejeto leta 1961 in prenovljeno leta 1996. Logika nedeljivosti med političnimi in socialnimi ter ekonomskimi pravicami temelji na preprostem dejstvu, da ljudem, ki so lačni in nimajo strehe nad glavo, pravica do svobode izražanja ali svobode veroizpovedi ne pomeni prav veliko.

Evropska socialna listina je tako razširila obseg mednarodno zaščitenih pravic s pravico do stanovanja, zdravja, izobraževanja, delavskih pravic, zaposlenosti, zmanjšanja delovnih ur, enakega plačila za enako delo, starševskega dopusta, socialne varnosti, socialne in pravne zaščite pred revščino in socialno izključenostjo, prostega pretoka ljudi in nediskriminacije. Poleg tega pa je tudi zaščitila pravice migrantskih delavcev in ljudi s posebnimi potrebami. Pri tem ni šlo za kakršnokoli levičarsko revolucijo, ampak za konsenz med različnimi ideološkimi poli, ki jih je združevala zavezanost vrednotam liberalne demokracije.
​{embed_info_box}201507{/embed_info_box}

Da družba ne obstaja?

Vsak podrobnejši opazovalec bo opozoril, da nedeljivost političnih in socialnih pravic ne uživa nedeljene podpore med evropskimi državami. Medtem ko je pristop k Evropski konvenciji za človekove pravice obveznost vsake države članice Sveta Evrope, pa je Temeljno evropsko listino iz leta 1961 ratificiralo le 35 od 46 držav članic. Še manj, samo šestnajst pa jih je pristalo na sodelovanje v kolektivnem postopku za pritožbe, ki Evropski socialni listini “daje zobe”. Še nekaj manj držav članic pa je pristopilo k prenovljeni Evropski socialni listini iz leta 1996.

Zakaj je tako, je več razlogov. Med njimi lahko omenimo predvsem enega. Zgodila se je Margaret Thatcher, ki je s svojim ameriškim pajdašem Ronaldom Reaganom ob propadu Sovjetske zveze začutila priložnost, da se “reši okov” socialne pravičnosti in uvede neoliberalni ekonomski in družbeni model, ki temelji na popolni svobodi kapitala, čim nižjih davkih, čim manj države in čim manj javnega. Legendarna je njena izjava, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki s svojimi interesi.

Thatcherjevi niso sledili samo politiki z desnice, ampak tudi mnogi iz sredine in leve sredine — od že omenjenega Schröderja pa do Blaira in njima podobnih raziskovalcev tretje poti. Že od začetka 80. let čakamo, da bo bogastvo, ki si ga v neoliberalnem svetu kopičijo redki posamezniki, začelo kapljati navzdol, kot so obljubljali preroki neoliberalizma. Doslej se to ni zgodilo. Dobili pa smo razočarane množice, socialno nepravičnost, družbene napetosti in iliberalni populizem.

Formalno že mogoče

Če na koncu pogledamo, kje smo glede vsega tega v Sloveniji, lahko vidimo, da smo — vsaj formalno — trdno zasidrani med tistimi državami, ki vztrajajo pri nedeljivosti političnih in socialnih pravic. Ratificirali smo obe evropski socialni listini, v Ustavo pa smo v 2. členu zapisali, da je Slovenija “socialna država”.

Da je ta zavezanost bolj formalna, pa žal kaže dejstvo, da je zavezanost tej ustavni vrednoti postala predmet politične polarizacije. Medtem ko se je v precejšnjem delu Evrope ne samo državljanom, ampak tudi mnogim politikom posvetilo, da bogastvo nikoli ne kaplja navzdol, ampak vedno in samo navzgor — in da neoliberalizem ogroža evropski demokratični model —, se pri nas mnogi še vedno oklepajo puhlic o nevidni roki trga in plahih pticah kapitala.

Zato vsako zavzemanje za socialno pravičnost žigosajo kot skrajno levičarstvo in komunizem. Fabricirajo umetni konflikt med socialno državo in uspešnim tržnim gospodarstvom. Iščejo tuje vlagatelje, ki gledajo samo na višino plač svojih menedžerjev, obenem pa se jim fučka za kvaliteto infrastrukture, šolstva, zdravstva, zaščito okolja in vsega drugega, kar bi moralo zanimati vsakega investitorja, ki ima s svojo naložbo resne in dolgoročne namene.

Vrhunec absurda

Vrhunec absurda je bil seveda poizkus, da se zaradi zavzemanja za uresničevanje 2. člena ustave kot neustavni proglasita dve politični stranki z levega dela političnega prostora. Pa bog ne daj, da bi bilo s skrbjo za ustavnost samo po sebi kaj narobe. Prav nasprotno! Ker kam pa pridemo, če bi politične stranke po mili volji državljanom in predvsem državljankam “oteževale” uresničevanje z ustavo zagotovljenih pravic.

Na srečo pa imamo Ustavno sodišče, ki zna ločevati pravno seme od populističnega plevela. To seveda ne pomeni, da so predlogi za krepitev socialne države, za katere se zavzemajo v Levici in SD, edini načini za uresničevanje tega cilja. Nikakor ne. Popolnoma legitimno je tudi, če se z njimi ne strinjamo in jim nasprotujemo.

Glede 2. člena ustave in drugih ustavnih vrednot obstaja več načinov in poti, vsi pa so legitimni — dokler seveda ne gredo tako daleč, da ustavne vrednote kršijo ali onemogočajo njihovo uresničevanje.

Ali z drugimi besedami: v imenu socialne države ni mogoče ukiniti pravice do zasebne lastnine ali svobode gospodarske pobude. Velja pa tudi obratno: teh dveh ustavnih vrednot ni mogoče uresničevati na način, s katerim bi Slovenija prenehala biti socialna država.

Da dosežemo ravnovesje med različnimi ustavnimi določili, potrebujemo nekaj pravne pismenosti, politično kulturo in zavezanost demokratičnim vrednotam. Dokler ostajamo znotraj ustavnih okvirjev, se lahko pogovarjamo o vsem in prerekamo do mile volje brez žalitev, diskvalifikacij in histeričnega tožarjenja na Ustavno sodišče.

O tem, po kakšni poti in kako naj se uresničujejo ustavne vrednote, v demokraciji odločajo volivci. Živela socialna država, individualne svoboščine in pluralistična demokracija.
​{opomba}201508{/opomba}