V četrtek zvečer sem slučajno — ponavljam in prisežem, da slučajno! — gledal poročila 24 ur zvečer na Pop TV. Da bom vendarle gledal in ne panično preklopil, sem se odločil, ko sem slišal senzacionalistično, histerično, s kričečimi poudarki zabeljeno napoved Petre Kerčmar.
Pa ne zato, ker sem si obetal izvedeti kaj novega, ampak ker sem upravičeno posumil, da bo to prava paša za intelektualno občutljiva ušesa.
Skratka:
“Kaj se torej dogaja v slovenski družbi, se tokrat sprašujemo, če Anton Medved, šef sindikata kmetov, ki glasno opozarja na vse pogostejše napade volkov in medvedov, samo dva dneva po sestanku pri predsedniku vlade, kjer naj bi se strasti pomirile, dobi grozilno pismo, s smrtjo in požigom kmetije, in pod vsebino: ‘Poslušaj, kmet, če misliš še dalje tako govoriti neumnosti, bo tvoja lepa kmetija kmalu pepel! Tvoj čas se izteka.’ — podpis pa: ‘Sivi volk’.”

Tuljenje z volkovi

Petra Kerčmar postaja igralka. Ne seveda samo ona, ampak vse voditeljice na teh žutih televizijah, nekatere pa celo na nacionalki. (Voditelji malo manj: ideal moškega voditelja je, da zveni podobno kul kot Sebastian Cavazza v reklami za Schweppes.) Pravzaprav je igralstvo kondicija sine qua non za vodenje vznemirljivih novic. Če z glasom in mimiko ne znaš igrati zaskrbljenosti, ogorčenja, sočutja, nimaš kaj iskati pred kamero. Voditelji in tekstopisci na komercialnih televizijah so to frapantno naštudirali v nulo. Samo še krajše stavke naj se naučijo delati, da bomo sledili niti. Tako dolgih stavkov, kot je zgornji, (skoraj nikoli) niti jaz ne delam.
Naslednja tema ni bila iz črne kronike, je pa bila zato socialnejša in prezentirana še bolj pravičniško. Šlo je za ta dva famozna blindirana mercedesa in dva polblindirana bemfla.
Ob tabloidnem zgražanju velikih in malih medijev — vseh, celo teh kao resnih, da ne omenjam vox populija še na družbenih omrežjih — nad tem nakupom (za dobro vago deklariranim kot “skrivnostnim”) mi je šlo na kozlanje že od trenutka, ko je ta afera prišlo na dan. Neverjetno, kako ubrano znajo tuliti z volkovi! Neverjetno, kako neženirano in iskreno znajo sovražiti oblast!

Pravzaprav ne

Bilo bi nenavadno, če ne bi Pop TV te teme izkoristil na polno. Velik del prispevka je zgledal kot Alarm za Kobro 11 — bil je namreč podložen s posnetki rafalov in eksplozij, iz katerih so se inkriminirani avti čudežno odpeljali skoraj nedotaknjeni.
Krona prispevka pa je bil — ali so vsaj hoteli, da bi izpadel — nastop varnostnega strokovnjaka Branka Lobnikarja. Človek ni in ni hotel povedati tega, kar je Petra Kerčmar hotela od njega slišati.
Za začetek ga je vprašala, ali glede na astronomsko ceno tu ni izbire — on pa jo je zabil nazaj, da “pravzaprav ne”. Ker da “teh avtov ne kupiš tako, kot če greš v avtosalon” in izbereš tistega, ki ti je glede na ceno najbolj všeč.
Lobnikarju se je posrečila tudi izjava, da ne živimo več v časih, ko se je Kennedy vozil po Dallasu v kabrioletu, in da so se varnostne službe iz takih primerov nekaj naučile:
“Tako kot veljajo standardi na drugih profesionalnih področjih, veljajo tudi pri zagotavljanju varnosti varovanih oseb. Zaradi tega je uporaba takih sredstev in postopkov nekaj popolnoma običajnega.”

Crven ili žut, kratak ali ljut

Sledil je epohalen enjambement. Naslednja tema je bila v bistvu reklama, podlo zakrinkana kot lahkotna, poletna, optimistična novica, ki bi utegnila vsakogar zanimati, če že ne tudi navdušiti.
Kakor hitro se je Lobnikar poslovil iz kadra, je Petra Kerčmar že takole preskočila:
“Sicer pa, ravno ta teden — visoka koncentracija milijonov v slovenskem ozračju. Pozor! Slovensko združenje strokovnjakov za srečo razglaša rdeče-oranžni pekoči alarm.”
Je rekla.
What?!
“O, o, o! Život, šta je to?” Neee, to ne more biti to.
Morda pa gre za “najpogodnije mjesto za samoubistvo”?
Ampak je že nadaljevala:
“Ne, ne gre za alarmantne razmere v državi, ampak za zelo-zelo domiselno akcijo naše Loterije, ki ima ta teden v skladu za Euro Jackpot rekordnih 90 milijonov evrov, za sedmico pa več kot štiri milijone evrov.”
Ne obstaja dovolj fontov za ustrezno transkripcijo Kerčmarkinih retorično-igralskih novinarskih fines.

Pekoča akcija

Po razlagi drame, ki se dogaja v Sloveniji zaradi Loterije Slovenije pred naslednjim žrebanjem — in potem, ko je voditeljica pokazala nekakšen zeleni karton z darilnim trakom privezanimi tremi feferoni, je dala besedo neki loterijski piarovki, ki je bila na zvezi.
Takole približno je tekel pogovor:
Loterija Slovenije: “Pekoče feferone smo si zamislili kot nekaj vročega, nekaj žarečega. Célo poletje so naši skladi v igrah Loto in Jackpot, Euro Jackpot počasi naraščali. Sedaj so v skladih za glavne dobitke res lepi zneski in asociacija prva na tako vroče dobitke so bili feferoni.”
Pop TV: “Kakšen pa je odziv medijev na to akcijo, pekočo akcijo?”
Loterija Slovenije: “Moram reč, da so se mediji zelo lepo odzval, emm, jim je zanimivo, tko da, emm, so skladi res potegnil za sabo, emm, kar velik interes.”

Desen ali lév

Nisem si mislil, da je od takrat, ko sem 24ur še kolikor-toliko redno spremljal, to TV novinarstvo postalo takšen trash. Da je novnarstvo popolnoma brezsramno postalo direktno in dogovorno oglaševanje. Ha, spomnim se celo časov, ko sem v želji, da bi ja bil primerjalno na tekočem, med 7. in pol osmo verzirano preklapljal med TVS in Pop TV!
Ali Pro Plus še vedno pobere tri četrtine celotnega slovenskega oglaševalskega budžeta? Zaradi mene naj le. Samo ne vem, zakaj potem sploh glumijo novinarje. To je edino, kar me pri vsem skupaj moti. No, moti ne, zdi se mi pa butasto.
Lahko bi kvečjemu motilo oglaševalce same, da mečejo svoj lastni denar dobesedno stran. Pa tudi tisti del javnosti — s predsednikom vlade na čelu —, ki poziva k bojkotu ali vsaj razmisleku, ali je moralno in smiselno oglaševati na Novi24TV. Ker za tak šoder je popolnoma vseeno, ali je desen ali lév. Loterijsko podrepništvo pod krinko novinarstva ni manj moralno sporno od šovinizma in ksenofobije. Samo v drugo kategorijo spada in velja za nekaj normalnega, morda celo korektnega.