Politika, demokracija sta postali črna kronika. Tako kot je črna kronika — v dobedsednem smislu, kot faits divers — postala politika, demokracija. Oboje se dogaja kot črna kronika, zanima nas kot črna kronika, komaj jo čakamo kot črno kroniko.

Še več! Politika, demokracija sta postali zaskrbljujoči, nesprejemljivi, strašljivi, intrigantni, napeti, suspenzični, incestni, obsceni, vulgarni, perverzni, agresivni, kriminalni, pregonljivi, sramotni, zaničevanja in moralnega obsojanja vredni. Postali sta nekaj, kar vse jemljemo osebno, kot napad, napad nase, na skupnost, skupino, narod, na imaginarni ali dejanski kolektiv. Naključja ni. Nič se ne zgodi brez razloga in nič brez naklepa. Vse se dogaja v skladu z agendo, planom, teorijo, zaroto. Vse je povezano, vse je logično in razumljivo, eksplicitno. Vsi so z vsem na tekočem, vsi imajo mnenje, vsi se vsega spomnijo. Vsi enaki, vsi enakopravni, vsi kompetentni.

Hud humanizem

Ljudje so bolani. S slabo prikritim zadovoljstvom otresajo gobce, če zamorec zaštiha domačinko, ker jim zločin dá kao prav. Ker v tem vidijo ultimativni dokaz, da bi bilo treba to zalego deportirati. Drugi pa medtem skorajda stiskajo pesti, da bi svojo ženo z ruto in v predpasniku končno spet enkrat ubil kak domorodec. Ker je nas nacionalno avtohtonih belcev tu več in je med nami pač procentualno več morilcev in nasilnežev in vseh sort psihopatov. Kar ekskulpira invazivne vrste.

Gnusobnost politike in demokracije kot črne kronike in črne kronike kot politike in demokracije pa je v tem, da vsevedi znajo to zakamuflirati kot hude humanistične vede. Mojstri posploševanja izhajajo iz sociologije, antropologije, politologije. Itak vsi vse vejo, se na vse spoznajo. Celo na javno upravo, davke in diplomacijo, jezik in manire. Na nenapisana pravila za nepismene.

Še strašnejše in urgentnejše

Politiki in črni kroniki je skupno tudi to, da se populistična publika hlastno navduši nad najaktualnejšo gladiatorsko temo, potem pa jo že hitro zmoti nekaj drugega — kar pa je hvala bogu še strašnejše in urgentnejše. Splača se tavati od ene grozovite teme k drugi in tretji in petnajsti, ker s tem v bistvu rešujemo svet in domovino in si kupujemo socialni kapital.

Korona je bila hvaležna tema, ker je kar trajala in trajala in ponujala obilo priložnosti za iskanje in denunciranje krivcev za korono, za karkoli.

Hočete še? Izvolite:

Naključje je hotelo, da je koroni sledilo tako imenovano supervolilno leto. Praznik demokracije? Absolutno, ampak praznik črne kronike tudi. Še posebej te letošnje, na katerih so zmagali — ali šele bodo zmagali — tisti, ki ne bi smeli. Nepravi.

Izid državnozborskih volitev je bil za mnoge, premnoge election-denierska črna kronika, ne pa politika. Tudi zmagovalka predsedniških volitev spada v črno kroniko. Zmerjajo jih/nas s fašisti. Mali Janezki so se hitro naučili zmerjati s fašisti in s psi. Tudi mi smo njih zmerjali s fašisti in psi. To vedno vžge.

Obstajajo celo mediji, ki so se specializirali za črno politično kroniko. Če se nič takega zgodi, pa stranka sama poskrbi, da zadevo plasira v primerno rubriko.

The Daily Show

V četrtkovi čez noč znameniti 27. epizodi 28. sezone The Daily Showa — namreč čez noč znameniti v Sloveniji —, v katerem je Trevor Noah gostil Baracka Obamo, je nekdanji POTUS povedal nekaj še veliko bolj pametnega kot to, da je pomešal nekaj faktov v zvezi s Slovenijo in I8M in s tem Niko Kovač (še bolj) potunkal v desničarski drek.

Ko je pojasnjeval, odkod so nenadoma prilezli vsi ti zanikovalci demokracije ali celo (legitimnosti) volitev, je namreč rekel tudi naslednje:

“Temeljne premise demokracije so postavljene pod vprašaj. Ne prepiramo se o politiki, temveč se prepiramo o pravilih igre.”

Seveda se ne prepiramo o politiki. Prepiramo se o politiki kot črni kroniki. Pravila igre pa so zdaj pravila črne kronike. Črno kroniko imamo raje kot politiko, demokracijo, ker v njej nastopajo storilci, ki jih hočemo obsojati, in žrtve, s katerimi se hočemo identificirati.

Nismo dočakali konca zgodovine. Dočakali smo konec politike in demokracije.