Februarja sem prav tukaj napisala, da si bomo Evropejci še želeli kitajske učinkovitosti, ko bo koronca začela harati po Evropi. Takrat, ko v Evropi skoraj nihče še ni bil okužen, je bilo kitajske ukrepe še prelahko kritično secirati z varne distance in v skladu s prezirljivim evropocentrizmom.
Morda se celo spomnite, da sem napisala:

»Lahko si predstavljamo, da bodo organi EU cele tedne, morda mesece sejali o tem, kaj bi bilo treba narediti. Kdo mora to narediti. Kdo mora to plačati. Medtem pa se bo korona virus veselo širil naprej. Takrat si bo marsikateri Evropejec zaželel učinkovitosti centraliziranega kitajskega sistema. Ki je zdaj predmet vsesplošne kritike. In zasmehovanja. Ampak takrat bo seveda že prepozno.«

No, če morda še niste opazili, smo zdaj tam. Samo mesec po tem, ko sem to napisala. Ja, vem. Zdi se, da je minilo več časa. Kot se nam zdi vedno, ko se svet okrog nas radikalno spremeni. Saj veste: greste na dopust, se izklopite, brez ure ste in koledarja, pa brez računalnika, pametnega telefona in drugih nadlog — in že po nekaj dneh se vam zdi, da ste na dopustu že stoletja. Tako se nam zdaj zdi, da so časi, ko v Evropi še ni bilo virusa, že zelo daleč. Bilo je nekoč. Nekoč davno.

Pričakovana reakcija

Evropa reagira pričakovano. V EU se na sestankih srečujejo ministri za zdravje, ki ne naredijo nič. Ugotavljajo, da se situacija zaostruje. Kar že vemo. EU organizira tiskovne konference. Na katerih je Lenarčič samo dekoracija. Čeprav se je koronca že resno ugnezdila v pljučih Evropejcev. Poslušamo izjave o tem, da se EU zaveda resnosti položaja. Kaj res? Da resno ukrepa. A da ukrepa? Ni videti. Da namenja milijone za boj proti virusu. Vlaga milijone v raziskave cepiva. Ki pa ga ni pričakovati kmalu. Morda čez mesece. Ko virus morda sploh ne bo več problem.
Obenem pa poslušamo novice iz evropskega vsakdana. Nemški zdravniki poročajo, da nimajo dovolj zaščitne opreme niti za zdravstveno osebje. Ker za vse je očitno ni dovolj.
Lombardijski anestezisti pravijo, da se moramo kot družba dogovoriti, do katere starosti bomo ljudem še zagotavljali zdravljenje. Ker za vse pač ne bomo mogli poskrbeti. (Resnici na ljubo: za vse ne moremo poskrbeti niti takrat, ko ni nobene epidemije.)
V Sloveniji, kjer so med najpogostejšimi prenašalci virusa prav zdravniki, pa poslušamo, da šol in vrtcev ne bomo zaprli. Ker je treba sprejemati »sorazmerne ukrepe«.
Kar je nesmisel. Šole bomo tako ali tako morali zapreti. A jih ne bi morda preventivno? Še posebej, ker že obstaja navodilo, da ni priporočljivo druženje več kot 15 ljudi v zaprtih prostorih. V vsaki učilnici in predavalnici je več kot 15 ljudi v zaprtem prostoru.

Ker uporabljamo možgane za razmišljanje

Nekaterih med nami ni zajela panika, ker smo zunaj EU, recimo v Afriki, preživeli kaj še bolj nevarnega. Ali pa nas zato ni zajela panika, ker uporabljamo možgane za razmišljanje — kar je navada, ki izginja še bolj hitro, kot se koronca širi. Mi samo gledamo in se čudimo. Zakaj EU namenja milijone za raziskave cepiva. Od katerega kratkoročno ne bo učinka. Ne pa v nabavo zaščitne opreme. In druge dejavnosti in prakse, ki bi zdaj zaščitile življenja Evropejcev.

Perverzna ekonomska logika

Koronca pa ni razkrinkala samo perverzne ekonomske logike EU. Ki je sicer v manj vidni obliki na delu vsak dan. Tudi brez virusa. Razkrinkala je tudi etično revščino Evrope.
Čeprav je poziv lombardskih anestezistov morda mišljen v duhu zdravstvene logistike in teorije racionalne izbire, pa vendarle razkriva etično podstat današnjega kapitalizma. Ki se glasi: »Žívi, dokler si koristen. Potem crkni. Ampak najprej še daruj organe!«
In čeprav nam kapital dnevno dostavlja dokaze za to logiko, se zdi, da je zdaj vendarle drugače. Ker ta logika poskuša postati mehanizem selekcije za preživetje privilegiranih Evropejcev. Čeprav ni. Življenje vsakega človeka je univerzum. In konec življenja — še posebej, če je nepotrebno —, je srce parajoč tragični nesmisel. Žal Evropejci to dandanes čutimo morda še v primerih, ko gre za nas. Na nesmiselne smrti drugih, izven Evrope, smo postali že zdavnaj že imuni. Gledamo jih vsak dan. Zanimiva novica so. Če sploh so novica. Mora biti že zelo posebna. Da jo sploh zaznamo.  
Ja, seveda. Zdaj, ko je logika kapitala tudi nas Evropejce zreducirala na zanimivo novico, nam ni prav. A to je pač kapital. Kapitalizem. Univerzalizacija blagovne forme. Ki jo je koronca tudi za Evropejce obelodanila na ravni vsakodnevne preživetvene izkušnje. Samo blago smo. Celo mi, Evropejci.