Kolumne

Človeštvo ne bo nikoli več tako enotno v veselju in ponosu kot 21.7.1969

22.7.2019 / 06:10 Komentiraj
Medtem ko je Armstrong stopil na Luno, sem se jaz morda vozil z mamo in očetom na morje. Prehlajeni predmet nostalgije.

Ne vem več točno, zakaj 21. julija 1969 ob 3. zjutraj po srednjeevropskem času nisem gledal pristanka Apolla 11 na Luni ter sestopa Neila Armstronga in Buzza Aldrina na njeno površino. No, zelo verjetno zato, ker otroci ob takih urah ponavadi spijo.

Medlo pa le imam v spominu, da prenosa tega zgodovinskega dogodka nisem videl v živo po televiziji samo zato, ker smo takrat potovali na morje ali se ravno odpravljali na pot. Z leti sem si sestavil v glavi zgodbo — ki pa prav tako zelo verjetno ne drži —, da mama in oče nista upoštevala moje obsedenosti s spremljanjem Nasine lunarne ekspedicije in da sta se pač odločila, da se bomo z nočno vožnjo poskušali izogniti kolonam na cesti in poletni pripeki.

In na mojo nesrečo sta tistega leta že kdo ve kdaj spomladi rezervirala naš cimer-fraj na Rabu prav od 21. julija naprej.

Rusi so bili luzerji

Seveda sem videl posnetek pristanka in prvih korakov na Luni že kmalu, najbrž že v nadaljevanju

Časopis Delo sem v tisti starosti bral leže. Tako sem verjetno že naslednji dan na morju bral znamenito posebno izdajo, ki je izšla z naslovi v verzalkah: »Človek na Luni | Morje tišine – Luna, 21. julija 1969: Pristali smo v kraterju. Vidim vse okrog sebe. Tu so kamni in skale! | Neil Armstrong: – To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo!«
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE