Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je spremenila pravilnik o prometni signalizaciji. Po novem je na semaforjih dopustna tudi silhueta ženske, prepoznavna po krilu. Rdeča in zelena človekinja se bo prižigala predvsem na državnih cestah, ki jih bodo na novo semaforizirali.
En ženski semafor v Sloveniji sicer že stoji. Postavili so ga v Kranju ob letošnjem 8. marcu v bližini Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo. Glede na to, da je bil pobudnik moški (kranjski župan), lahko to štejemo za gentlemansko gesto — resda z latentnim seksističnim pridihom, vendar ne v negativnem smislu. 
Delanje razlik med spoloma je za običajne ljudi povsem normalno. Normalno zato, kar sta si spola v resnici radikalno različna. Kar seveda ni po volji feministkam.

Razdeljena mnenja

Vprašanje je tudi, kako se bo na ženske semaforje odzval uradni feminizem. Mnenja bodo zagotovo razdeljena. Feministke so med seboj skregane bolj kot si predstavljate. In le kako tudi ne bi bile, saj je njihova osnovna težava bolj osebnostna dezorientiranost kot pa spolna usmeritev. Večina radikalnih feministk so namreč lezbijke.

Zagatna zabloda

Feminizem je sam po sebi zagatna in dvorezna ideološka zabloda. Brez psihoanalize ga je težko razumeti in razvozlati, kaj šele »ozdraviti«, torej predrugačiti, nevtralizirati.
Da je feminizem družbeno škodljiv, sem razložil že večkrat. Problematična je namreč spontana simbolna kastracija moških, ki zaradi feminističnih intervencij v družbo ne morejo dostojno očetovati svojim otrokom — to pa lahko ponesrečeno zaznamuje moralno razsodnost bodočim rodovom moških.
Ti smešni semaforji moških seveda ne bodo ravno kastrirali. Feministke so se z Alenko Bratušek na čelu samo osmešile. Seksizem je Bratuškova vpeljala šele zdaj s spremembo zakona, ko je v prometni signalizaciji nastala razlika med spoloma.
Ni odveč poudariti, da večina žensk dandanes — vsaj v Sloveniji — v resnici nosi hlače in ne krilo. Silhueta pešca na semaforju je dejansko simbol človeka, neglede na spol.
Testov ženskosti, ki jih uporabljam, ko profiliram ženske, ki hodijo k meni na svetovanja in psihoterapijo, je kar nekaj. Med njimi je najbolj nedolžen prav konfekcijski: razmerje pri nošenju hlač ali krila. Pri profiliranju žensk, ki imajo probleme v partnerskem odnosu, pa me zanima tudi, v katere pustne kostume oz. maske so se oblačile kot deklica. Nadalje me zanima, v kolikšni meri se je odrasla ženska sposobna predajati moškemu pri plesu in ali ji je ples sam po sebi sploh pri srcu. In nenazadnje, ali ima afiniteto do aktivnega striptiza pred moškim.
Ultimativni test ženskosti pa je seveda stopnja užitka — ali gnusa — ki ga ženska doživi pri fafanju.

Baby, you can drive my car!

Pomemben indikator pa so tudi avtomobili. Avto seveda ni zgolj avto, temveč tudi simbol penisa. Zato se mnoge ženske ne znajdejo pri upravljanju avta. Ali ženska pri vožnji avtomobila uživa ali to dela nerada? So ji všeč veliki ali majhni avtomobili? (Veliki avtomobili so falični, majhni pa klitorisni.) Je sploh sposobna voziti velik avto? Ženska, ki nerada vozi in raje sedi na sovoznikovem sedežu, je tako rekoč za oženit.
S tega stališča je kar na mestu, da so na semaforjih na prehodih za pešce ženske silhuete: ker se moški (radi) vozimo v avtomobilih, ženske pa kot slabše voznice bolj pešačijo.
Res pa je, da so silhuete lahko tudi »gole«. Moški in ženske smo si na daleč in v mraku ali temi zelo podobni. Razen po širini medenice in telesni višini — pa še to ne na daleč — je moškega in žensko tako rekoč nemogoče ločiti. Zato se lahko upravičeno vprašamo, zakaj so uniseks semaforji sploh postali problematični.
Psihoanalitično je legitimno reči, da je žensko zavidanje penisa krivo, da je prišlo do umetne, popolnoma nepotrebne družbene galame. Tokrat niti ne gre za kak poseben kretenizem kot recimo lani, ko so na Filozofski fakulteti v uradnih dokumentih predpisali uporabo ženskega slovničnega spola za oba spola. Tisto je bila resnično spodletela nebuloza, ki se je ne da kar tako spregledati.

Dati not

V cestnoprometnih predpisih in tudi pri signalizaciji bi bilo treba marsikaj prilagoditi ženkam. Razvita Evropa recimo pozna ženska parkirišča z večjimi parkirnimi mesti. Psihoanalitično je logično, da ga ženske — namreč faličnega avta — ne znajo dati not, torej parkirati v bokse med označene črte. Še posebej problematično je zanje vzvratno parkiranje.
Sprašujem se, kdaj se bodo tovrstne norosti nehale. Bodo spremenili tudi druge prometne znake, na katerih so zdaj moške silhuete?
Da bo parodija popolna, vrlim feministkam toplo priporočam, da na znaku za delo na cesti zamenjajo moškega z žensko. Ali da mamico z otrokom na znaku za območje za pešce zamenjajo z očkom z otrokom — v skladu z diktatom porodniškega dopusta za očete in tako imenovanim novim, »aktivnim« očetovstvom. Tudi na znaku za prehod za pešce, na katerem je trenutno še moški, bo morda že v kratkem … — človekinja.