Človek je človek. Hrvat, Srb, Bosanec, Slovenec … In Balašević je Balašević.

Ob Balaševićevi smrti sem se spomnila svojih staršev. Kadar je umrl kak pevec, ob čigar pesmih so plesali v Veliki kavarni, sta to pospremila s posebno melanholijo. In s komentarjem: “Zdaj je odšel eden od naših.” Ali: “No, zdaj smo pa mi na vrsti.”

Podoben občutek me je preplavil ob novici, da je umrl Đorđe Balašević. Ne zato, ker sva bila tako rekoč generacija. Ampak zato, ker je z njim odšlo nekaj našega. Čeprav sama na njegove pesmi nisem plesala v Veliki kavarni. Na njegovem koncertu sem bila samo enkrat.

Je pa res, da sem ga na dolgih vožnjah po Sloveniji pogosto poslušala. Včasih zato, da nisem zaspala. Včasih zato, da sem ob pesmih prepevala. Včasih zato, da sem ob pesmih kričala. (Ugotovila sem, da je to učinkovit način preganjanja zaspanosti za volanom.) Včasih zato, ker mi je ustrezal feeling. Včasih zato, ker se mi ga je pač poslušalo. Včasih zato, ker sem se strinjala z besedili.

Obstajal je še kup drugih razlogov.