ZDA grozi teroristični napad neslutenih razsežnosti. V Washingtonu vladata negotovost in strah. Šepeta se o kibernetskem napadu in izdajalcu v predsednikovem kabinetu. Osumljen je tudi sam predsednik Duncan, karizmatični vojni junak. Čaka ga bitka s časom, zato mu ne preostane drugega, kot da se reševanja krize loti s peščico ljudi, ki jim lahko zaupa … — in na lastno pest.
Triler Kje je predsednik? je od prve do zadnje strani napeto delo Jamesa Pattersona, enega najbolj priljubljenih piscev kriminalk … — in nekdanjega predsednika Billa Clintona.
Bill Clinton/James Patterson: Kje je predsednik?
»Začenjam sejo posebnega kongresnega preiskovalnega odbora …«
Hijene so že na preži, zavohale so kri. Trinajst jih je, če sem natančen, osem iz opozicijske stranke in pet iz moje, hijen, na katere sem se pripravljal s pravniki in svojimi svetovalci. A pred mrhovinarji zaleže le redko katera obramba, ne glede na to, kako pripravljen si. V nekem trenutku ti namreč ne preostane nič drugega, kot da tudi ti pokažeš zobe, kar sem občutil na lastni koži.
Ne spuščajte se v to, me je sinoči, tako kot že tolikokrat poprej, rotila šefinja mojega kabineta Carolyn Brock. Na odboru se sploh ne bi smeli prikazati, ker s tem ne morete nič pridobiti, izgubite pa lahko vse, gospod predsednik.
Ne bi smeli odgovarjati na njihova vprašanja.
To bo konec vašega mandata. S pogledom se sprehodim po vrsti trinajstih obrazov, ki mi sedijo nasproti, novodobnih inkvizitorjih. Sivolasi moški na sredini, za tablico z napisom RHODES, se odkašlja.
Predsednik kongresa Lester Rhodes navadno ne sodeluje na zaslišanjih odbora, toda tokrat je napravil izjemo. V ta preiskovalni odbor je vtaknil strankarske kolege, ki so si očitno za življenjski cilj zadali to, da mi mečejo polena pod noge in me uničijo po politični in zasebni plati. Brezobzirnost v boju za oblast ni nič novega; pojavlja se že vse od predsvetopisemskih časov, vendar nekaterih od mojih političnih nasprotnikov ne mika le predsedniški stolček. Resnično me iz dna duše sovražijo in ne bodo mirni, dokler me ne spravijo za zapahe, razčetverijo in izbrišejo iz vseh učbenikov zgodovine. Madona, če bi bilo po njihovem, bi najbrž zažgali moj dom v Severni Karolini in popljuvali grob moje žene.
Zravnam zaviti vrat mikrofona in si ga čim bolj približam. Med odgovarjanjem se namreč nočem sklanjati, medtem ko bodo člani odbora kot na prestolu po kraljevsko vzravnani v svojih usnjenih naslanjačih. Če bi se sklanjal naprej, bi bil videti šibek, pohleven – in jim dal podzavestno vedeti, da sem jim prepuščen na milost in nemilost.
Na svoji strani mize sedim sam, brez svetovalcev, brez pravnikov, brez zapiskov. Američani me že ne bodo videli, kako z dlanjo prekrivam mikrofon in se potihem dogovarjam z odvetnikom, potem pa pričam, češ da se tega ne spominjam. Ne izmikam se, ne bi mi bilo treba biti tukaj in tega tudi nočem, vendar sem pač tu. Sam. Predsednik Združenih držav Amerike pred množico tožnikov.
Iz kota sobe me opazuje trojica mojih najbližjih svetovalcev: vodja mojega kabineta Carolyn Brock, njena namestnica in višja politična svetovalka Jenny Brickman ter vodja pravne službe v Beli hiši Danny Akers, moj prijatelj iz otroštva. Vsi trije so vdani v usodo, mrki, v skrbeh.
Vsi trije so bili proti mojemu današnjemu nastopu, saj mislijo, da je to največja napaka v mojem mandatu.
Toda jaz sem vseeno tukaj. Zdaj smo tam. In videli bomo, ali so imeli prav.
»Gospod predsednik.«
»Gospod predsednik kongresa.«
Pravzaprav bi mu najbrž moral reči predsednik preiskovalnega odbora, pa saj bi mu moral reči marsikaj, vendar mu ne bom.
Moje zaslišanje bi se lahko začelo na najrazličnejše načine: s hvalisavim govorom predsednika kongresa ali pa nekaj lažjimi vprašanji za ogrevanje. A videl sem zadosti posnetkov, na katerih Lester Rhodes izprašuje priče, še ko je bil samo eden od mnogih kongresnikov v preiskovalnem odboru in preden se je zavihtel na čelo predstavniškega doma. Tako mi je jasno, da običajno takoj preide k bistvu, poišče ahilovo peto priče in jo vrže iz tira. Dobro se namreč zaveda – kot se pravzaprav vsi, vse odkar ga je Michael Dukakis polomil pri prvem vprašanju v debati v zvezi s smrtno kaznijo – da če pogrneš pri prvem vprašanju, si te bodo zapomnili samo po tem.
Ali bo predsednik kongresa uporabil enako taktiko napada na trenutnega predsednika?
Kaj pa drugega.
»Predsednik Duncan,« začne. »Od kdaj pri nas ščitimo teroriste?«
»Saj jih ne,« mu skorajda sežem v besedo, saj tako vprašanje nikakor ne sme obviseti v zraku. »In jih nikdar ne bomo. Dokler sem jaz predsednik, že ne.«
»Ste prepričani?«
Kaj si je drznil reči? Vsa kri mi bušne v obraz. Po manj kot minuti mi je prišel do živega.
»Gospod predsedujoči, če sem to rekel, sem to tudi mislil,« mu zabrusim. »Da si bova že od vsega začetka na jasnem: teroristov ne ščitimo.«
Po tem opominu premolkne. »Hja, gospod predsednik, mogoče dlakocepim, ampak ali Sinove džihada prištevate med teroristične organizacije?«
»Seveda.«
Svetovalci so mi zabičali, naj ne uporabljam besede seveda; če ni izrečena s pravim tonom, se lahko zdi naduta in pokroviteljska.
»In podpira jih Rusija, kajne?«
Prikimam.
»Tako je, Rusi jih občasno podpirajo. Rusko podporo tej in drugim terorističnim organizacijam smo že večkrat obsodili.«
»Sinovi džihada so zakrivili teroristična dejanja na treh celinah. Drži?«
»Ja, to bo točno.«
»Odgovorni so za smrt na tisoče ljudi?«
»Ja.«
»Tudi Američanov?«
»Ja.«
»Za eksplozije v hotelu Bellwood Arms v Bruslju, v katerih je umrlo sedeminpetdeset ljudi, vključno z delegacijo kalifornijskega zakonodajnega organa? Za vdor v kontrolo zračnega prometa v Gruziji, zaradi katerega so se zrušila tri letala, na enem od njih pa je bil gruzijski veleposlanik v ZDA?«
»Ja,« pritrdim. »Oboje se je sicer zgodilo, še preden sem postal predsednik, toda res je, Sinovi džihada so prevzeli odgovornost za oba napada …«
»No, pa spregovorimo o tem, kar se je zgodilo, odkar ste predsednik. Mar ni res, da so pred komaj nekaj meseci Sinovi džihada vdrli v izraelske vojaške sisteme in javno objavili zaupne informacije o izraelskih tajnih agentih in premikih čet?«
»Res je,« pritrdim.
»In veliko bliže domu, tukaj v Severni Ameriki,« nadaljuje. »Prejšnji teden. V petek, četrtega maja. Ali niso Sinovi džihada zakrivili še enega terorističnega napada, s tem ko so vdrli v nadzorni sistem podzemne v Torontu in ga sesuli, v iztirjenju metroja pa je bilo sedemnajst mrtvih, na desetine ranjenih in na tisoče več ur ujetih v temi?«
Prav ima, tudi za ta napad so bili odgovorni Sinovi džihada in število žrtev je tudi točno. Toda po njihovem ni šlo za teroristični napad. Pač pa za poskusno vožnjo.
»Med žrtvami v Torontu so bili štirje Američani, drži?«
»Drži,« odgovorim. »Sinovi džihada sicer niso prevzeli odgovornosti za ta napad, vendar menimo, da za njim stojijo oni.«
Prikima in ošine svoje zapiske.
»Voditelju Sinov džihada je ime Suliman Cindoruk, drži, gospod predsednik?«
Pa smo tam.
»Ja, vodja Sinov džihada je Suliman Cindoruk,« pritrdim.
»Najbolj nevaren in aktiven kibernetski terorist na svetu, drži?«
»Bo držalo.«
»Turek muslimanske veroizpovedi, kajneda?«
»Res je Turek, ni pa verujoč musliman,« ga popravim, »pač pa posveten skrajni nacionalist, ki se bori proti zahodnim vplivom v srednji in jugovzhodni Evropi. Sveta vojna, ki se jo gre proti nam, nima nič z vero.«
»Tako pravite vi.«
»Tako pravi vsako obveščevalno poročilo, ki sem ga kdaj videl,« odrežem. »In vi prav tako, gospod predsednik kongresa. Če se hočete iti protiislamski lov na čarovnice, kar izvolite, ampak naša država zaradi tega ne bo nič bolj varna.«
Namuzne se.
»Kakorkoli že, gre za najbolj iskanega terorista na svetu, ne?«
»Prizadevamo si ga prijeti,« rečem. »Prizadevamo si prijeti vsakega terorista, ki bi rad škodil naši državi.«
Premolkne in razmišlja o tem, ali naj me spet vpraša: Ali ste prepričani? Če me bo res, se bom s skrajnimi napori zadržal, da ne planem čez mizo in ga zgrabim za vrat.
»Da si bova torej na jasnem,« nadaljuje. »Združene države želijo prijeti Sulimana Cindoruka.«
»Tega pač ni treba pojasnjevati,« revsnem. »O tem nikoli ni bilo nobenega dvoma. Nikoli. Sulimana Cindoruka iščemo že deset let. In ne bomo odnehali, dokler ne bo v naših rokah. Sem povedal dovolj jasno?«
»No, gospod predsednik, z vsem spoštovanjem …«
»Ne,« ga prekinem. »Če vprašanje začnete z ‘z vsem spoštovanjem’, to pomeni, da boste izrekli nekaj, s čimer ne kažete nobenega spoštovanja. Vi sami lahko mislite, kar hočete, ampak morali bi izkazati spoštovanje – če ne do mene, potem pa do vseh drugih ljudi, ki so svoje življenje posvetili boju proti terorizmu in varnosti naše države. Nismo popolni in nikoli ne bomo. Vedno pa se bomo trudili po najboljših močeh.«
Nato odmahnem z roko.
»Kar vprašajte.«
Srce mi močno razbija, globoko vdihnem in ošinem trojico svojih svetovalcev. Jenny, moja politična svetovalka, kima; od nekdaj si želi, da bi našega novega predsednika kongresa trše prijel. Danny ne pokaže nič. Carolyn, vedno razsodna vodja mojega kabineta, naslanja komolce na kolena in si z rokami podpira glavo. Če bi sodili na olimpijskih igrah, bi mi Jenny za ta izbruh prisodila 9, Carolyn pa mi ne bi dala niti 5.
»Ne bom dovolil, da bi kdo podvomil o mojem domoljubju, gospod predsednik,« izjavi moj sivolasi nasprotnik. »Američane močno skrbi to, kar se je prejšnji teden zgodilo v Alžiriji, pa sploh še nisva prišla do tega. Vso pravico imajo vedeti, na čigavi strani ste.«
»Na čigavi strani sem?« planem in skoraj prekucnem mikrofon z mize. »Na strani ameriških državljanov.«
»Gospod preds…«
»Na strani tistih, ki si noč in dan prizadevajo, da bi bila naša država varna. Tistih, ki ne razmišljajo o tem, kako bo kaj videti, ali o tem, kam piha veter v politiki. Tistih, ki ne iščejo zaslug za svoje uspehe in se ne morejo braniti, kadar so tarča kritik. Na njihovi strani sem.«
»Predsednik Duncan, odločno podpiram Američane in Američanke, ki se vsak dan borijo za varnost naše domovine,« reče. »Ampak ne gre zanje. Za vas gre, gospod predsednik. Ne grem se igric. V današnjem zaslišanju prav nič ne uživam.«
Če bi bile okoliščine drugačne, bi bruhnil v smeh. Lester Rhodes se je zaslišanja posebnega preiskovalnega odbora veselil kot najstnik svojega osemnajstega rojstnega dne. Tole danes je zgolj predstava. Predsednik kongresa je ta odbor sklical samo z enim namenom: da bi ta ugotovil hudo zlorabo predsedniškega položaja in zadevo predal kongresnemu odboru za pravosodje, da začne postopek za odpoklic predsednika.
Vseh osem kongresnikov na njegovi strani prihaja iz strankarsko neomajnih volilnih okrožij, katerih meje so bile tako groteskno prikrojene, da bi si lahko sredi zaslišanja odpeli hlače in vtaknili palec v usta, pa bi bili čez dve leti vseeno znova izvoljeni, in to brez protikandidata za nameček. Moji svetovalci imajo prav. Sploh ni pomembno, ali obstajajo trdni ali nezanesljivi dokazi proti meni ali pa jih sploh ni.
Kocka je padla.
»Sprašujte naprej,« rečem. »Končajmo že ta cirkus.«
Bill Clinton, James Patterson: Kje je predsednik?. Naslov izvirnika: The President is Missing. Prevedla Tea Mejak. Mladinska knjiga, 2019. ISBN: 978-961-01-5454-9, 525 strani, 34,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.