JCG in Kordiša obravnavam skupaj zato, ker njuni odstotki povejo precej več, kot bi od rezultatsko nepomembnih, also-ran kandidatov pričakovali.

Prvi skupni nauk, ki ga lahko iz udeležbe enega in drugega potegnemo, je ta, da ekstremizem ne vžge. Kar sicer ni nič novega. Skrajnosti morda pritegnejo več volilcev na državnozborskih, strankarskih volitvah — na predsedniških pa zagotovo ne.

Soyons réalistes, demandons l’impossible!

Kordiševa skrajnostnost je bila v precejšnji meri zgolj figurativna in retorična. V bistvu v funkciji levičarskega provociranja, vendar seriozno predelana v socialno, solidarnostno, antineoliberalistično čvekanje. Odpiral je teme in teze, v zvezi s katerimi bi mu človek dal kar prav, vendar ni segel dlje od hvalvrednega idealizma. Načeloma je lepo videti, da upgradani in pomlajeni šezdeset-osmaši še obstajajo in da pariško geslo “soyons réalistes, demandons l’impossible” gre iz roda v rod. A več od tega to žal ni bilo.

Camicia nera

Kandidatu bi načeloma bolj pasalo, če bi v soočenjih nastopal v Che Guevara T-shirtu, kot pa da se je dosledno kazal gentrificirano sproščenega v camicia nera stilu. Ampak do konca najbrž niti ni hotel, ker so ga ljudje že brez teh specialnih efektov dojemali kot nekoga, ki je šel politično predaleč.

Če odštejemo njegove striktne slovnične napake pri izražanju, je Kordiš sicer daleč najboljši retorik, kar smo jih doslej videli in slišali — pa ne samo na predsedniških volitvah. A to mu žal ni pomagalo. Če si ekstremen, te večina ne jemlje resno.

“Manirlih”

Ekstremen in še bolj ekstremen pa je (bil) seveda tudi Janez Cigler Kralj. In to kljub temu, da je pojavno in retorično diametralno nasprotje Mihe Kordiša.

JCG deluje tako simpatičen, priljuden, da bi ga človek drago plačal. Predvsem pa “manirlih”, kot ga je slikovito, a natančno opisal Matjaž Gruden.

Prvič, NSi-jevec je s svojim rezultatom dokazal, da ekstremizem ni edino, kar ne vžge. Prav tako ne vžge tudi krščanstvo. V tem primeru tudi na parlamentarnih volitvah ne kaj dosti bolj kot na predsedniških.

Krščanstvo je out

Krščanstvo kot vrednota je v Sloveniji totalno out. Tako zelo out, da je še meni kot zakrknjenemu ateistu žal.

Še več! Slovenija je na političnem področju tako sekularizirana, da so sekularizirani celo kristjani sami. In to ne iz nekega socialnega oportunizma v funkciji kohabitacije z nevernimi, ampak zato, ker enostavno nimajo kaj povedati in ne znajo nič povedati. Nič krščanskega, mislim. Vse, kar znajo povedati, so antiaborcionistične šifre, ki jih še predobro razumemo, a jih prav zato nočemo slišati.

Prijazno nadrkani Primc

Na to je stavil Cigler Kralj. Zanašalo ga je v galantno, skorajda intelektualno preoblečeno nakladanje o nesprejemljivosti aktualistične pravice istospolnih do posvojitev, češ, to ne more biti v otrokovem interesu, to je vendar kao psihološko dokazano. Pa nakladanje o tem, da bodo straight staršem vzeli pravico do vzgoje otrok, ker so levičarji s pomočjo Ustavnega sodišča tako ideologizirali šolstvo, da že ta male indoktrinirajo s tako imenovanim družbenim spolom in poljubno spremembo spola.

Cigler naj si kar pripiše posledice za svoj skromni rezultat. No, seveda je govoril po svojem prepričanju, ampak pri tem je izpadel kot en preoblečeni, prijazneje nadrkani Primc.

Možno pa je tudi domnevati, da je JCG Primca postavil na laž s svojim rezultatom. Če bi Ustavno sodišče res “povozilo” referendumsko voljo “milijona ljudi”, kot to fantazmagorično računa ta pro-life slepar, potem bi se to moralo poznati tudi Janezu Ciglerju Kralju na predsedniških volitvah.

Zdaj vemo, da je ta Primčeva matematika debela laž. Politični krščanarji pa to za njim ponavljajo in se pri tem razglašajo za krščanske demokrate. Bolje za NSi, da so iz tega potegnili kak koristen nauk.