Ko sem se prejšnji teden zgražal, kaj vse slovenski mediji plasirajo kot news — od Marijinega vnebovzetja, ob katerem nihče niti ne omeni »ubijanja nerojenih otrok« ali vsaj »sramotnega« 55. člena Ustave, pa do me ne frega nesreče italijanskih turistov na hrvaški obali —, sem pozabil omeniti dvoje: da je nekdo vozil po avtocesti s hitrostjo 203 na uro — in predvsem tisto glavno, redno, periodično fikcijo, ki jo v slovenskih medijih prodajajo pod blagovno znamko Vox Populi.
Gre za poročanje o očitno intrigantnem, četudi hipotetičnem vprašanju, za katere stranke bi glasovalo 700 fiktivnih volilcev na fiktivnih volitvah — ali z drugimi besedami oz. številkami 0,041059017645406111810744% volilnih upravičencev (od 1.704.863, po stanju na dan zadnjih pravih volitev) —, če bi bile to nedeljo.

»A bojo spet volitve?«

No, to nedeljo zvečer sva s sinom gledala televizijo. Pravzaprav sem jo jaz gledal. Poln kufer sem imel teh njegovih Thundermanovih in Spužvija Kvadratnika in sem mu zaplenil daljinca.
Televizija Slovenija je v Dnevniku poročala o rezultatih te raziskave, ki jo za TVS in časopis Dnevnik vsak mesec dela Ninamedia.
Ko sem za potrebe tega pisanja še enkrat šel gledat ta TV Dnevnik, sem postal pozoren na voditeljičino formulacijo v uvodu. Ni napovedala »raziskave«. Napovedala je »javnomnenjsko poizvedbo«.
Fancy, kajneda? Da ne bi Damjaniću kdo očital znanstvenih, morda celo politoloških pretenzij, so zdaj uvedli to novo deskripcijo, znano iz birokratskega žargona.
Whatever. Otroci, ki na telefonu igrajo Fortnite, zgledajo popolnoma odsotni. Pa očitno niso. Ne da bi dvignil pogled iznad ekrana, kjer si je nabral že kdo ve koliko killov, je Jonas nenadoma vprašal:

Priznam, da sem napeto sledil rezultatom, ki jih je vidno dobre volje razlagal Saša Kranjc v fluorescentno sivih hlačah, zato se mi ni dalo preveč razlagati.
Jonas pa:

Subverzivni špilferderber

Pri tem se sama od sebe ponuja paralela s tistim otrokom, ki si je v Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila — za razliko od vseh drugih, ki so nasedli sleparskima krojačema — drznil zavpiti, da je cesar vendar nag!
Kri ni voda, vendar ne mislim, da sta moja sinova genialna. Z zadovoljstvom pa opažam, da imata smisel za humor in da jima že tudi cinizem ni tuj. Če po sebi sodim, to v (pred)puberteti sicer ni težko.
Danes, leta 2019 — ko je ta simpatično, nedolžno subverzivni, špilferderberski otrok star šele enajst let — mediji ne verjamejo, da je redno, mesečno objavljanje »javnomnenjskih poizvedb« navaden non-news bulšit za mašenje programskih terminov in nabiranje klikov.
Zagotovo pa bodo to verjeli čez kakšnih deset let, ko bo taista generacija že volila — in skrbela za to, da bo volilna udeležba približno taka kot na teh današnjih fiktivnih volitvah — in ko bo res godna za medije, vendar jih ne bo niti povohala. Če bodo mediji pri tem vztrajali.
Mogoče pa ne niti bodo. Do takat bo kup ljudi, ki zaenkrat še ždijo pred televizorjem ali za ekranom računalnika in se državljansko ozaveščeno trapijo z usodnostjo fiktivnih novic o fiktivnih rezultatih fiktivnih volitvev, že pod rušo. Mnogi pa se bodo najbrž naveličali že zaživa.

Globok prezir

Glede na globok prezir, ki ga čutim do tega paranovinarskega žanra »poizvedb« in njihovih izpeljav, bi bilo neumestno in nekredibilno, če bi se spuščal pod nivo načelne nesprejemljivosti v sofistične podrobnosti. Pa vendar naj še nekaj pripomnim.
Kot da ne bi bilo dovolj že to, da iz irelevantnih in nezanesljivih medvolilnih političnih preferenc državljanov delajo fake news, se rezultati vsaj dveh poizvedbenih firm za nameček še znatno razlikujejo.
Nekako še razumem, da Ninamedia in Mediana opravljata svoj job z izpraševanjem anketirancev in dostavljanjem podatkov medijev. Čudno bi bilo, če ne bi izkoriščali te tržne niše in poslovne priložnosti.
Tudi se ne spuščam v metodološke dvome, katera od teh dveh agencij anketira zanesljiveje. Ali če hočete, katera bolj fali. Ker ne vem. In me niti ne zanima.

Atomska fizika

Dejstvo je, da so iz tega naredili atomsko fiziko — pa ne zato, ker bi bilo res zapleteno, ampak zato, da kak enajst- ali petdeset-plus-leten laik ne bi slučajno pomislil, da je dovolj kompetenten za razsojanje. Ker če ne bi bilo komplicirano, ne bi zgledalo kredibilno.
A da se ugotovitve njihovih »poizvedb« tako brezsramno, smešno, predvidljivo razlikujejo, dajejo prav tistim, ki se tako kot midva z Jonasom zgražajo nad njihovim početjem — vendar za razliko od naju zato, ker jim niso všeč rezultati. Ti fanatiki verjamejo, da so take »poizvedbe« sicer smiselne in jih priznavajo kot načeloma legitimen del politične in medijske igre, ne verjamejo pa v dobronamernost agencij.
Seveda pa se lahko pri tem vsi v to distribucijo vpleteni šlepajo na to, da samo ugotavljajo in posredujejo suhoparne statistične podatke — konzumenti tega pa na to, da tako pač je in da so si politiki pač sami krivi ali pa da nekaj že morajo delati dobro. Kar pa seveda sploh ni res. Ker to nedeljo sploh ni bilo volitev. Niti jih ne bo naslednjo.