Izjave, ki jih je to nedeljo na TV Slovenija v oddaji Politično s Tanjo Gobec natresel Cerar, so v nebo vpijoče neumnosti. Ko je razpredal o tem, zakaj je sodelovanje z Janezom Janšo naenkrat postalo sprejemljivo in celo moralno.
Naj to ilustriram s primerom iz zgodovine.
Na tem mestu sem že omenjala primer slavnega jugoslovanskega kartografa Ivana Selana. Ta je ponaredil denar, ko je izgubil vse prihranke, vložene v Zvezno hranilnico in posojilnico prosvetitelja, tiskarja, urednika in ljubljanskega župana Antona Peska.
Sodišče je Selanu sicer dokazalo vsa dejanja. Proces je bil zanimiv, ker je prerasel okvire običajnih sodnih obravnav in se spremenil v javno signalizacijo vrednot in vrednostnih prioritet takratnih Slovencev.
Kartografovo ponarejanje denarja in javne reakcije nanj, predvsem pa oprostilna sodba v sodnem procesu kažejo, da je bilo preživetje za Slovence že pred sto leti najvišja vrednota. Vrednota nad državo. Nad zakonom. 
To se do danes ni spremenilo.

»Veleinteresantna razprava« 

Tako je Jutro 11. maja 1928 o procesu zapisalo:

»Popoldne ob 15:30 se je vršila veleinteresantna razprava proti 26-letnemu Janezu Selanu, oženjenemu posestniku iz Suhadol, zaradi ponarejanja 100-dinarskih bankovcev. Podrobnosti so javnosti gotovo še v dobrem spominu iz novinarskih poročil. Za razpravo je vladalo že ves teden ogromno zanimanje. Porotna dvorana ja bila nabito polna občinstva iz Ljubljane in bližnje okolice. Vsak je hotel prav od blizu videti mladega kmeta-samouka, ki rešuje z lahkoto največje matematične naloge in ki so ga samo nesrečne okolnosti posadile na zatožno klop. Porotniki so vprašanje o krivdi zanikali, nakar je bil Selan oproščen vsake krivde in kazni. Publika je k razglasitvi sodbe navdušeno ploskala.« — [ibid.]

O Selanu pa ni naklonjeno pisalo samo Jutro, ampak tudi Slovenec:

»Oprostilna sodba je napravila najgloblji vtis na širšo slovensko javnost in še čez. Ker je bila po oprostilni sodbi ura blizu polnoči, se oproščeni Ivan Selan z ženo Katarino ni napotil proti svojemu domu v Suhadolah, ampak sta preostali del noči preživela na domu svojega očeta Matije Selana. V Savljah so ju z velikim veseljem sprejeli bližnji sorodniki in sosedje. Naslednje jutro sta se Ivan in Katarina Selanova napotila proti svojemu domu v Suhadole, kjer ju je pred Šimnovčevo kmetijo pričakalo veliko sovaščanov. Kot odgovoren gospodar se je ob prihodu v Suhadole najprej pozanimal za stanje na kmetiji. Zelo ga je razveselilo, ko je izvedel, da sta za kmetijo vzorno skrbeli obe dekli.« — [ibid.]

Najvišja vrednota

V bistvu tudi Cerar v omenjeni oddaji ni dokazal isto kot Ivan Selan: da mu je lastno preživetje najvišja vrednota. In da so za to dovoljena vsa sredstva. Tudi nemoralna dejanja. Tudi kolaboracija z Janšo. Ki ob zadnjih volitvah kategorično ni prišla v poštev. 
Če je torej Cerar ponovil Selanovo gesto, ni jasno, kaj bi lahko bilo s tem narobe. Pa je narobe vse.
Prvič: Cerar ni kmet, Selan pa je bil kmet. In kmet je v slovenski zgodovinski tirnici utelešenje moralnosti. Cerar, ki ni kmet, je politik. Ta pa je v slovenski zgodovinski tirnici sinonim za goljufa.
V očeh Slovencev, katerih morala je situacijska, je bistvena razlika, ali goljufá kmet ali politik. Če goljufa kmet — in to za lastno preživetje! — s tem ni, ne more in ne sme biti nič narobe. Če goljufa politik — čeprav tudi za lastno preživetje —, je s tem narobe vse. Pa ne samo narobe. Gre za delovanje, ki dovoljuje linč. In Cerarju se bo linč zgodil.

Redistribucija in egalitarnost

Drugič: kmet in politik sta v slovenski zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici na nasprotnih polih, tudi ko gre za redistribucijo in egalitarnost. Egalitarnost je z redistribucijo povezana tako, da je za Slovence normalno in moralno, da je dobrine treba redistribuirati. Če jih je nekje preveč, jih je treba redistribuirati tja, kjer jih je premalo. Zato, da bi dosegli egalitarnost.
Takšen pretok dobrin označujemo z besedo »vzeti«. Če recimo državljani »vzamejo« državi denar tako, da ne plačajo davkov, je to v redu. Če pa država vztraja, da državljani plačajo davke, se denar selí od državljanov, kjer ga je premalo, v državo, kjer ga je preveč. Država je v tej igri negativni igralec. Državljani pa so pozitivni.  
Cerar je predstavnik države. Ki z vsemi sredstvi brezsramno kaže, da mu gre za lastno politično preživetje. Za katerega je pripravljen narediti vse. Tudi uničiti svojo stranko. Tudi zlorabiti zaupanje lastnih volivcev. Gre za dvoboj med državo in državljani. Kjer je država minus. Državljani pa plus. 
Kar pomeni, da je Cerar politično mrtev. Misliti, da mu bodo njegovi levosredinski volivci izdajo odpustili, je neumnost. Prav tako kot je še večja neumnost misliti, da je z izdajo navdušil desne volivce.