Čeprav smo čakali na maj

Priznam, lepo je. Rim se je nazadnje le naselil vame. Ne vem, ali se je zgodilo tudi zato, ker sem našla najlepšo knjigarno od vseh, ki sem jih v življenju videla in ki bi namesto v resničnem življenju morala obstajati v kakšnem nadrealnem svetu.

Lastnik mi dovoli, da ga ne kličem po imenu, ampak kar Lastnik, in da knjigarni rečem kar Knjigarna. Čeprav je zanj mnogo več kot samo Knjigarna in čeprav se mu zdi, da Knjigarni s tem delam krivico.

Knjigarna baje ni profitabilna. Toda Lastnik pravi, da je našel srečo v drugih stvareh. Je recimo srečno poročen, njegovo stanovanje pa ima dve terasi.

Morda se mi celo počasi svita, zakaj Knjigarna ni profitabilna. Vprašam ga za ceno knjige, ki jo nameravam kupiti. Petindvajset, pove. Ko plačujem, reče dvajset. Kako zdaj dvajset? Petindvajset je bilo pred petimi minutami, zdaj stane dvajset, mi pravi.

»Ne postoje dvi ka ti«

No, kakorkoli že, prejšnjo soboto me je v Knjigarni nekdo