Včasih smo s frendi nazdravljali: »Kot v New Yorku!« Polivali smo velike martinije in plesali, kot da bo jutri konec sveta. Takrat si nismo predstavljali, da bo konec sveta zgledal tako. Fatalno.
V najslabšem primeru bi ob koncu sveta morale imeti kobilice vsaj dva metra med očmi. Morski psi bi lahko leteli. Prepovedali bi gin tonike. Cerkvene orgle bi zamenjale električne kitare. Ukinili bi fuzbal in obdavčili čivave.
Virus je bil ena od variant o koncu sveta za filme, v katerih se seksi Brad Pitt sleče in z joškato mrho od zdravnice skupaj rešita svet. Brad Pitt in George Clooney se te dni najbrž svaljakta pod palmami in jima gladko dol visi za zaščitne maske in gumijaste rokavice. Kje ste pa že videli Amal, da bi v samospostrežni tehtala krompir in štela pomaranče? Tudi če ji Dior pošlje po meri narejen roza skafander.
Mar bi bil kriv trkalnik v Cernu, za katerega so bili prepričani, da se bo zaradi zlil sam vase. Itak si Švicarji ves čas nekaj zmišljujejo. Še ubogim Fincem so maznili Rikolo. Ali pa je bilo ravno obratno?

Simpl napotek Marina Medaka

Meni trenutno v resnici ni hudega. Držim se simpl napotka Marina Medaka, ki je rekel, da ga je v osami med veslanjem čez Pacifik pri zdravi pameti ohranjala samo rutina.
Zato sem si v času dela od doma poskusila rutino vzpostaviti tudi sama.
Rutino, da si vsak teden izmislim novo rutino preživljanja karantene.

Zimska pazduha

Prvih nekaj dni diete in karantene se sploh nisem preoblekla iz pižame. Potem so me zafrknili s službenimi video konferencami. Čez pižamo sem oblekla reklc in se nekako trudila z vodo potučkati vrtince zaležanih las. Ni bilo v redu. Ko sem se zagledala v vogalnem videu, sem bila videti kot albino koza v reklcu. Brez trepalnic in z rahlo povešeno veko.
Bolj ko sem dvigala telefon nad glavo, da bi bil podbradek manjši, večji je bil strah, da se vidi zimska pazduha …
Jebenti.
Potem sem se odločila za kontra psihologijo in skoraj vsako jutro tekla en krog. Popoldne navkreber grizla kolena na kolesu. Vmes v mislih reševala službene izzive, si prepevala, predvsem pa vlekla jezik za sabo in preklinjala vse klance na svetu. 
Kje je zdaj moj New York? Kje so veliki martiniji?

Buhtlji z drožmi

Od vsega hudega in preveč časa sem spet začela na veliko peči kruh in sladice. Frendom sem metala štruce rženega z balkona, ciljala z belimi hlebci na njihove terase, ga sosedom nastavljala pred vrata z dopisom: »Rokovano z rokavicami!« 
Skuhala sem fižolovo juho s krompirjevo peno in ajdovo pokovko. Spekla šmorn in buhtlje z drožmi. Boeuf bourguignon in deset litrov goveje juhe. Zaloge jušne osnove imava za par let. Oziroma dokler ne pridejo gromozanske kobilice in sabo odnesejo cele hladilnike. Kaj bi se matrale s skakanjem po žitnih poljih, če lahko dobijo že narejene filane paprike pa klobase in domače ocvirke?

Žuramo v kopalnici

Danes vstopam v tretji teden izolacije in zjutraj sem se komaj zvalila iz postelje. Zviranje po kavču je naredilo svoje.
Na srečo me je na mailu čakala vaja za raztezanje. Moj gym nam pošilja vaje na mail. Ker je škoda, da bi s špehom zalili vse, kar smo čez zimo odtrenirali.
Po 20 minutah raztezanja v s soncem obsijani dnevni sobi, sem si naredila limono s toplo vodo in pogoltnila 2 tableti potočnih alg. Ali pa je bila spirulina? Nimam pojma. Obema je rok trajanja pretekel takrat kot kariera Pamele Anderson.
Potem sem si naredila smuti z zeleno, blitvo in čia semeni. Za čez pa še en fensi čaj. Zadnje čase izbiram med čaji s hipsterskimi imeni. Valjda so vsi totalno organski, ekološki in skrbijo za pravično trgovino.
Digitalizacija in žuri po skypu so sicer kul. Prav tako koncerti na balkonih in Polonin online tečaj peke kruha z drožmi.
A kaj, ko s prijateljicami najraje žuramo v kopalnici. Ena sedi na bideju, druga v tušu, tretja čepi na vece školjki, četrta pod umivalnikom.
Čike otresamo v odtok, tu pa tam mora tista s školjke vstati in odstopiti protor drugi.
Komaj čakam, da jih spet objamem. Iskreno upam, da bodo iz svojih kopalnic prilezle bolj sive od mene …