Če bi moj dedek imel Instagram, Dan Bilzerian ne bi imel za burek.
Bilzerian je letos poleti z jahte streljal s topom po Dalmaciji, dedek pa je svoje čase s topom tolkel po Švabih.
Kosmati Dan po morju goni ski-jete, dedek pa je galopiral z belim lipicancem po vaških brezpotjih. Za rojstni dan je mene in moje male frendice nabasal na kočijo in nas peljal po vasi. Mali bajsiji z rdečimi lici, Bajtni Dolf s čikom v ustih in vajetmi v rokah bi bili zvezde družbenih omrežij.
Ostale so samo zbledele fotke, ki so se odlepile iz albumov in zdaj ležijo pozabljene na dnu predala.
Bernarda Jeklin in Manca Košir
Moj dedek je bil tisti, ki je narekoval fešn na Koroškem. Bil je direktor edine veleblagovnice od Titovega Velenja do Celovca. Imel je VIP vstopnico za fešndej, na katerem sta Bernarda Jeklin in Manca Košir šklepetali s kostmi po pisti. Po koncu modnih revij je izbral obleke po svojem severnokorejskem okusu, jih stlačil v fičkota in se podal na dolgo pot čez Trojane nazaj v Dravograd.
Manjka mu samo še nagrada Marketing Magazina za menedžerja leta. Menedžerja lastne blagovne znamke Franc Bart. Še dobro, da si ni dal postaviti spomenika pred Dom borcev. Ali se dal balzamirati.
Pohujšanje v dolini Mislinjski
Deda Franc je nosil kučmo postrani, črtasto obleko čez obilen trebuh in mihno taško pod pajsho. Če ni mogel zakurblati fička, je nasral babico, da ga porine s hriba, on pa je dal v drugo in odropotal v mestni urad, kjer je županoval. Babi je žugala za njim s pestjo. Danes bi mu gladko pokazala sredinec in se v krznenih Guccijevih natikačih odpravila nazaj v sponzorsko vilo ležat k bazenu in brat dr. romane.
Njene knjižne police se šibijo pod težo temno rdeče zbirke Naša beseda. A mama prisega, da ni prebrala niti ene. Na imidž je pa vedno veliko dala. Instagram kariera literarne kritičarke ji torej ne bi uspevala, bi pa kraljevala na družbenih omrežjih z žurerskimi fotkami. Prva je plesala na šanku s frišno trajno. Prva v vasi je imela kratke hlače. Toliko o pohujšanju v dolini Mislinjski …
Po koncu modnih revij je izbral obleke po svojem severnokorejskem okusu, jih stlačil v fičkota in se podal na dolgo pot čez Trojane nazaj v Dravograd.
Plakete
Dedek je bil mojster samopromocije.
Vsako leto je za krajevni praznik napisal gledališko igro, v kateri so igrali njegovi vaški frendi in frendice. Vaška krčmarica Ela, soseda Fanika, prodajalke iz veleblagovnice in kolegi iz konjske štale. Zgodba je ponavadi temeljila na resničnih vaških zgodbah minulega leta. Nemalokrat je moral bežati pred razjarjenim možem, ki je iz zgodbe pogruntal, da ga ima njegova Berta za norca.
Organiziral je konjeniške tekme, kjer je ponavadi zmagal sam. Vedno znova si je dal podeliti vsaj eno plaketo. Stene v njegovi delovni sobi so prekrite z uokvirjenimi plaketami. Napisal si jih je sam in tudi izbral drage okvirje: ustanovitelj vaške plehbande, častni član gasilskega društva, častni meščan, dolgoletni župan, najboljši generalni direktor.
Skromen res ni bil
Manjka mu samo še nagrada Marketing Magazina za menedžerja leta. Menedžerja lastne blagovne znamke Franc Bart.
Še dobro, da si ni dal postaviti spomenika pred Dom borcev. Ali se dal balzamirati.
Kot najstnik je obiskoval meščansko šolo. Pri sokolskih vajah se je dolgočasil, za akcijo je bil pa zmeraj. Tako je enkrat prepričal sošolce, da so v grmovju sredi parka počakali hlapca, ki je skozi Slovenj Gradec s paše peljal krave. Hop, skočili so na njih in jih jahali čez trg. Na žalost jih je pri tej predrznosti brez primere videl ravnatelj in jim napisal ukor. Ker da so »naskakovali mimoidoče krave.«
V bistvu sreča, da takrat ni bilo Instagrama.
Opomba:
Tekst je bil prvotno objavljen v sredo, 21. oktobra 2020 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Moj dedek, influencer. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.