Tokrat so vsaj nekateri mediji pohiteli in ob ravnanju evropske poslanke Tanje Fajon, ki je zaposlila hčerko vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, takoj spomnili na njeno kritično stališče ob podobnem primeru leta 2015, ko je Žan Janša, najstarejši sin Janeza Janše, postal pomočnik evropske poslanke SDS Patricije Šulin, njegova partnerica Maja Mikanec pa pomočnica evroposlanke Romane Tomc.
Takrat je Fajonova rekla takole:
»Parlament je v preteklosti izgubil precej na ugledu, ko je šlo za zaposlitve, zato se mi zdi, da je to predvsem vprašanje etike, integritete poslanca, kako se odloča, ker ta denar, ki ga nameniš nekemu asistentu, je dejansko denar davkoplačevalcev. In če zaposliš nekoga, ki je član tvoje družine, se mi zdi [to] povsem neprimerno, ali pa nekoga, ki je prišel v kabinet po prijateljskih vezeh, ki nimajo nič skupnega s stroko.«

Odgovornost podjetij in politikov

Se je poslanka SD ujela v zanko lastnega protislovja? Je sploh kakšna posebna razliko med primerom nepotizma v vrstah SDS in zdaj v vrstah SD? In kako verodostojna je njena sedanja razlaga, da »morajo tudi otrokom politikov biti odprta vrata« — s čimer apelira na pravičnost in enako obravnavo vseh?
Poskusil bom dokazati, da je njeno opravičevanje nerodno in neprepričljivo.
Začnimo s tem, kar vemo: Špela Han, hči poslanca SD, je po opravljenem pripravništvu v Bruslju letos junija na FDV končala dodiplomski študij prve stopnje (štiri leta) z diplomsko nalogo Obravnava spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu kot element družbene odgovornosti podjetij. Po enem mesecu jo je torej že čakala služba.
Fajonova trdi, da oče za hčerko ni prav nič lobiral. Če je to res in če ni prišlo do poskusa vplivanja, bi njen osebni kredo, da morajo »tudi otrokom politikov biti odprta vrata«, bil smiseln.
Bolj kompleksno pa je (načelno) vprašanje, ali bi moral biti za integritetno ravnanje izpolnjen še en pogoj: da namreč poslanka ne bi smela poznati sorodstvenega razmerja med Špelo Han in Matjažem Hanom? Ali je poznavanje sorodstvenega razmerja že nekaj — tudi če oče ni lobiral —, zaradi česar bi se morala takšni zaposlitvi odpovedati?
V našem primeru poizvedba ni relevantna, ker skoraj ni možnosti, da bi se to zgodilo. Fajonova je zanesljivo vedela, kdo je oče njene asistentke.

Evfemistično opravičevanje

Vrnimo se k poslankinemu kredu, ki zveni kot evfemistično opravičevanje. Če bi v zvezi s svojo odločitvijo, koga naj zaposli, hotela odvrniti očitek nepotizma z argumentom o enaki obravnavi vseh otrok, tudi otrok politikov, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev.
Poleg tega, da oče ali nekdo v njegovi bližini res ni lobiral, bi ob odločitvi, kdo bo njena desna roka, Fajonova morala navesti zelo prepričljive argumente o kvalitetah svoje nove asistentke. Čeprav se zdaj sklicuje na njeno izobrazbo, je ta, kot vidimo, stara točno en mesec.
Ker je to že tretji mandat Tanje Fajon, bi smeli tudi sklepati, da so njena pričakovanja pri vseh izkušnjah še tem višja, saj je bila najbrž v stiku z veliko rutiniranimi osebami, ki so takšno delo — tudi zanjo — že opravljale.

Visoki standardi

Nepotistična zaposlitev Janševega sina, ki sploh ni imel univerzitetne izobrazbe, je leta 2015 naletela ne samo na kritiko Fajonove, temveč tudi njene pomočnice. Takrat je Maja Kezunovič Krašek — »ki govori šest tujih jezikov« — povedala, »da si težko predstavlja, da bi brez izobrazbe lahko opravljala svoje delo«. Nato je v kamero navedla, kaj vse mora početi:
»Priprava pisnih izjav, minutnih govorov, pa denimo vprašanj z Evropsko komisijo, izjav za javnost, pripravo odgovorov za novinarje, komunikacija z državljani in podobno. Vse to seveda usklajeno s poslanko.«
Standardi so torej visoki — in s temi visokimi standardi pomočnika poslancev so takrat dokazovali, kako velik je greh SDS, kjer je njen predsednik poskrbel za sina in njegovo partnerko.
Ali Špela Han dosega take visoke standarde? Fajonova se je v včerajšnjem prispevku Anžeta Božiča v dnevniku Pop TV trudila najti specifično razliko, da bi si rešila kožo: na to, da je primer njene nove pomočnice drugačen od primera Žana Janše, je namignila  besedami, da so »bile mogoče vprašljive njegove izobrazbene kriterije [sic!]«, pred tem pa povedala, da si je »Špela sama našla pot do pripravništva v Bruslju in do moje pisarne«, brez pomoči očeta.
Toda poslanka verjetno ni upoštevala družinskih povezav Špele Han, saj vendar ves čas trdi, da morajo tudi otroci politikov dobiti enako priložnost — kar predpostavlja poznavanje sorodstvenih razmerij.

Ministrska žlahta

Če upoštevamo še pretekla kadrovska ravnanja asistentkinega očeta, se poslankina prepričljivost o njegovi zadržanosti v tem primeru začne hitro približevati ničli. Naj spomnim samo na zadnji, dovolj odmeven, celo tragičen primer.
Ko je Dejan Prešiček lani postal minister za kulturo, so mediji pridno zamolčevali dejstvo, da je bratranec Hanove žene Ljudmile. Po smrti zaposlenega na ministrstvu, ki so ga zaposleni povezali z ministrovim mobingom — zaradi česar je pozneje moral odstopiti —, je Han pred meseci javno priznal svojo in Prešičkovo sorodstveno povezavo in pri tem seveda zanikal, da bi bila izbira ministra rezultat njegovega kadrovanja.

Brez vtikanja

Res je, da Fajonova s svojo zaposlitvijo še zdaleč ni dosegla visokih kronističnih in nepotističnih standardov, ki jih je v teh krajih uvedel Miha Brejc, ko je kot evropski poslanec za pomočnico rekrutiral kar svojo hčerko, za nameček še ženo takratnega ministra Gregorja Viranta.
No, takrat so Viranta in Brejca novinarji pustili precej pri miru. O čemer več v takratnem zapisu iz leta 2011 Virant, ljubljenec medijev.
Tudi tokrat se nekateri mediji niso posebej trudili s Fajonovo. Niti Janševi medijski sateliti ne, ker jih zgodba posredno obremenjuje. Nekako v stilu komentarja Irene Joveve, novopečene evroposlanke, ki je za svojega bivšega delodajalca v že citiranem prispevku včeraj povedala, »da se resnično ne bi rada vtikala« v to, kar počne njena kolegica.
To je ta nova politika po šarčevsko: brez obsojanja, tudi nepotizem pustimo pri miru.