Brez skrbi. Evrovizija ne bo rešila sveta.

Tisti, ki smo poročali z Evrovizije v Tel Avivu, smo pod nos dobili tudi kak očitek. Dan po finalu, recimo, mi je kolegica napisala, naj neham s pozornostmi zasipavati tiste, ki ubijajo otroke. Kar je bil globok vbod v rožnati mehurček, sredi katerega sem živel zadnje dni. Ker je Evrovizija pač vedno tudi beg od resničnosti.

O njenih besedah sem razmišljal ure in ure. Bi moral narediti več? Bi vsi, ki smo pisali o šovu, morali narediti več in pisati širše? Da bi slabo vest sveta, mednarodne diplomacije in politike reševali evrovizijski novinarji? Ne vem. Morda. Najbrž bi to lahko delali tudi pri pisanju o oskarjih.

Ne, ne. Rezultat bi bila trivializacija problema samega na raven pogrošne pop kulture. Kot reklame v 90. let, ko sta lakota v Afriki in virus HIV prodajali oblačila znane italijanske modne znamke. Ali kot v lateks oblečeni islandski predstavniki, ki so sredi glasovanja v zeleni sobi razvili palestinske zastave. Lari-fari.

Kdaj se je