Kulumne
#desnica #levica
Brez razlik ni pluralizma, brez pluralizma ni demokracije.
Logo 27.05.2020 / 06.05

Obsedenost s preseganjem razlik, z enotnostjo, brez delitev na leve in desne, je fikcija. Mimikrija demokracije. Enoumje.

»Samo milijon nas še živi. Če bi o slovenskem razumevanju pluralistične demokracije snemali videospot, bi bil za glasbeno podlago primernejši Agropop od Katie Melua.«

»Edinost, sreča sprava, k nam naj nazaj se vrnejo.« Hrepenenje po enotnosti je del slovenskega nacionalnega genoma. Vsaj v poeziji in teoriji. V praksi se pogosto zdi, da Prešernovega verza ne znamo prebrati do konca. Slovenci smo obsedeni s preseganjem delitev in razlik. Nočemo se deliti na leve in desne, na partizane in domobrance, na naše in vaše. Prisegamo na razvojne in projektne vlade, nestrankarsko politiko, preseganje »ideoloških« tem in podobno. Da se ne bomo delili, da bomo čim bolj enotni. Ker nas je tako malo. Samo milijon nas še živi. Če bi o slovenskem razumevanju pluralistične demokracije snemali videospot, bi bil za glasbeno podlago primernejši Agropop od Katie Melua.

Preveč razdeljeni?

Sam mislim, da problem Slovencev ni toliko v tem, da smo preveč razdeljeni, ampak da se ne znamo civilizirano deliti in pri tem živeti skupaj, sodelovati, se spoštovati, se pogovarjati, se strinjati ali ne strinjati, predvsem pa imeti pravico razmišljati eni tako in drugi drugače.
Brez razlik ni pluralizma. Brez pluralizma pa ni demokracije.
Res pa je, da je mogoče razumeti razočaranje javnosti nad politiko. Po tridesetih letih se včasih zazdi, da imamo namesto delujoče demokracije ritualiziran medplemenski spopad, v katerem so žaljivke legitimen politični diskurz, načela, volilni programi in zaveze pa zgolj nepotrebna ovira političnemu oportunizmu.

Koncept naših in vaših

Del železnega repertoarja slovenske politične folklore je tudi zahteva po koncu delitev na naše in vaše. Se strinjam. Deloma. Koncept naših in vaših implicira lastninski odnos nekoga nad nekom. Družbo, v kateri smo pravico do samostojnega razmišljanja in odločanja odstopili v upravljanje nekomu drugemu. Tistemu, ki mu pripadamo.
Toda v preseganju razlik med našimi in vašimi je dobro biti previden, saj se nam lahko zgodi, da bom na koncu vsi, kot nekoč, spet njihovi — le da bodo oni tokrat morda drugi.
Kaj pa, če bi za spremembo vendarle poizkusili drugače? Z družbo, v kateri je vsakdo lahko najprej svoj?

Partizani in domobranci

Zelo si tudi prizadevamo, da bi se nehali deliti na partizane in domobrance. Tudi s tem bi se lahko strinjal — a pod pogojem, da razčistimo, o čem pravzaprav govorimo. O koncu prerekanja glede izida druge vojne in pieteti do vseh žrtev? Ali o trditvah, da je šlo samo za prvi polčas, in o zahtevah po revanši?
V tem drugem primeru ne gre samo za zgodovinsko vprašanje, ampak za odnos do sedanjosti. Z relativiziranjem zgodovinskih dejstev je postavljen pod vprašaj evropski civilizacijski model, ki je nastal kot odgovor na krvavo izkušnjo z nacizmom, z njim pa tudi načela, na katerih ta model temelji — torej pluralistična demokracija, načelo delitve oblasti, neodvisnost sodstva, človekove pravice, politične svoboščine, svoboda medijev, pravica do združevanja.

SFRJ ni bila liberalni paradiž

A kritično razumevanje zgodovine ne more biti zgolj enosmeren proces. V teh dneh po družabnih omrežjih ponovno, kot vsak konec maja, krožijo Titove slike. Razumem tiste, ki jih to moti. Jugoslavija ni bila nikakršen liberalni paradiž. Povojni izvensodni poboji si zaslužijo brezpogojno obsodbo, ne pa negiranje ali opravičevanje. S tem lajšamo delo tistim, ki poskušajo zaradi aktualnih političnih ciljev z vseglihanjem legitimizirati pajdašenje z nacizmom.
Prav tako ne moremo in ne smemo pozabiti nasilja in krivic, ki so sledili. »Z metodami, v katerih sta se usodno prepletala antično suženjstvo in novodobni nacizem, začinjen z balkanskim primitivizmom, so v Nacetu in v tisočih drugih iz iste, z vrha zaukazane kvote nujno potrebnih sovražnikov države, sistematično ubijali telo in dušo, tako da je pred razpletanjem ostal samo še brezsolzen statistični podatek,« je v spremni besedi k spominom na stričevo grozljivo izkušnjo s Povšetovo, Bilečo in Grgurjem zapisal moj oče.
Partizani so s svojim junaštvom in domoljubjem pomembno pripomogli k zmagi nad nacizmom in k ustvarjanju pogojev za drugačno, svobodnejšo, humanejšo in pravičnejšo Evropo. Toda Titov povojni režim pač ni bil del te Evrope. Med drugim tudi zato, ker ni dovoljeval razprav o ideoloških temah.

Obsedenost s preseganjem razlik

Slovenci se očitno še naprej ne želimo deliti na leve in desne. Sam bi bil glede teh želja previdnejši. Avtoritarnost, v kateri smo bili lahko samo levi, smo že imeli. Zdaj obstaja tveganje, da zavozimo v drugi polčas, v katerem bo prostor samo za desne. Demokracija po definiciji ne more biti enoumje in še manj brezumje. Demokracija je lahko samo večumje. Spopad, a tudi dialog med različnimi idejami, svetovnimi nazori, predlogi in programi.
Čeprav se delitev na leve, desne in sredinske stranke lahko zazdi do neke mere preživeta, je vendarle pomembna. Zahteva namreč — vsaj v zrelih demokracijah —, da vsebina, program in delovanje političnih opcij temeljijo na vnaprej določenem, transparentnem in zavezujočem sistemu vrednot.

Spet naša bosta last

Vse to seveda ne pomeni, da zagovarjam družbo, v kateri se ne moremo pogovarjati in sodelovati. Nasprotno. Tudi enotnost je ključna vrednota, če gre za soglasje o osnovnih civilizacijskih demokratičnih načelih. Problem nastane, ko se argument enotnosti in uravnoteženosti zlorablja kot izgovor za ignoriranje ali celo legitimizacijo spodkopavanja teh načel in vrednot.
Obstajajo ideološke teme, ki se jim ni mogoče izogniti, temveč se je do njih treba opredeliti. To, kar pluralistična demokracija potrebuje, ni papagajsko ponavljanje puhlic o preseganju razlik, temveč preseganje sektaštva, nedoslednosti, klientelizma, ciničnega oportunizma, groženj, pritiskov in grobosti. Potrebujemo več politične kulture, več integritete, več odgovornosti — predvsem pa več enotnosti in odločnosti v spoštovanju in obrambi demokratičnih vrednot. Vrednot, v imenu katerih smo si slovenski državljani — levi, desni in sredinski — pred tridesetimi leti izborili svojo državo. Več edinosti, v kateri oblast in z njo čast, kot takrat, spet naša bosta last.

NAROČI SE
#desnica #levica
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke