Kulumne
#fajon #šarec #opozicija
Brez občutka za realnost: Opozicija ne bo zrušila vlade z eksorcizmom.
Logo 07.07.2020 / 06.10

Najbolj smešno pa je, da se obnašajo, kot da so predčasne volitve opcija in da bi na njih premočno, prepričljivo zmagali.

Éliphas Lévi Zahed (Alphonse Louis Constant, 1810–1875): Demon Bafomet (1854).

Pohvalno, da TVS skrbi za slušno ovirane in da oddaje vsaj za arhiv opremljajo s podnapisi. Je pa zanimivo in smešno, da človek, ki to dela, pri tem govorce mimogrede še malo polektorira. Tako sem včeraj za nazaj gledal bivšega premiera Marjana Šarca v oddaji Politično s Tanjo Gobec. Ko je bivši premier uporabil besedo »problem«, so to v podnapisih prevedli kot »težavo«. In ko je rekel, da »smo skregani«, je spodaj pisalo, da »smo sprti«.
Ampak poanta je drugje. Alzo šprah Šarec:

»Ko bodo enkrat volitve, bodo volilci povedali, koga želijo videti na čelu vlade, komu bodo namenili svoje glasove. In sam nimam nobenih težav s tem. Ko bodo ljudje povedali, bom vsak tak rezultat spoštoval.«

S tem je lepo povzel anomaličnost slovenskega volilnega sistema in politične kulture nasploh. Šarec je namreč pozabil, da pri nas to ni tako preprosto ali vsaj ne nujno. Če kdo, bi se tega moral spominjati prav on. Volilci namreč niso rekli, da si ga želijo gledati na čelu vlade — niti šestnajst mesecev in pol, kaj šele štiri leta —, pa je vendarle postal predsednik vlade.

Faute de mieux

Volilci si resda želimo tega ali onega politika na čelu vlade, ni pa to nujno razvidno iz volilnih rezultatov.
Na volitvah pred dvema letoma je zmagala SDS. Njihovi volilci in volilci NSi pa še kdo so si na čelu vlade skoraj zagotovo želeli videti Janšo — ali so si ga vsaj predstavljali —, vendar se jim želja ni uresničila takoj.
Šarec pa se je za premiera faute de mieux oklical tako rekoč sam in se šel s tihim privoljenjem tistih, ki so jih naivni volilci tudi (že) videli na čelu vlade — od Židana in Alenke Bratušek pa do takrat še Cerarja in Erjavca — prijavit Pahorju za podelitev mandata.
Ali če ga citiram za nazaj: s tem ni imel nobenih problemov in jih še danes nima. Zato še danes govori, da »ta vlada« — pač! — »ni imela večine […] in bi slej ko prej bi šla, verjemite mi«. 
Če nič drugega, je bilo po dolgem času poučno videti Šarca kakih deset minut kolikor-toliko konsistentno govoriti tja v en dan. 
Razlika je edino v tem, da je prej bilo jasno, da je Šarec šef vlade — pa če je bila njegova koalicija še tako razštelana in neposlušna, ampak tako se je vsaj obnašal —, zdaj pa se še naprej obnaša tako, kot da je vodja opozicije. Kar pa ni nujno res. Tako kot se je s privoljenjem levih strank oklical za pretendenta za mandatarja — ker je pritekel na cilj drugi ali ker je bil najbolj freh —, se je zdaj brez njihovega privoljenja oklical za vodjo opozicije.
V bistvu se ni nič spremenil. Še vedno je navidez jezen dobrovoljček, ki se ne pusti vreči iz tira, ne špara pa pri tem jezika in sesuva zdaj ene, zdaj druge.

Kdo je pravzaprav vodja opozicije

Res bi rad vedel, kdo je pravzaprav vodja opozicije. Šarec ali Tanja Fajon. Oba se obnašata, kot da sta vodja opozicije. No, to ni nujno njuna karakterna krivda. Mainstream mediji jima na opozicijski strani posvečajo največ pozornosti — Alenki Bratušek pač manj —, tako kot ju provladni mediji po drugi strani tudi najbolj sesuvajo.
Ta dvoglavost sama po sebi ne bi bila nič slabega za opozicijo — in za nas žalujoče ostale —, če Šarec in Fajonova ne bi govorila drug proti drugemu ali si vsaj zmišljevala vsak svoje strategije in taktike proti obstoječi vladi.
Šarec in Fajonova se obnašata, kot da bodo naslednji teden ali mesec res volitve, in temu primerno skrbita za domnevno originalnost in učinkovitost opozicijskih metod za strmogljavljenje vlade. Čeprav je vsakemu volilcu jasno, da te metode niso ne originalne ali kaj šele učinkovite.
Tako zdaj Šarec in Fajonova tako rekoč tekmujeta v protivladnem eksorcizmu. Če bi bil Janša res obseden od hudiča, bi se te metode morda obnesle — tako pa s temi apage-satanas igricami dokazujejo, da očitno ni.
Doslej je opozicija zaman ali brez veze vložila dve interpelaciji, grozi pa tudi z ustavno obtožbo in fantazira celo o konstruktivni nezaupnici. Fajonova si očitno hoče priboriti status vodje opozicije z radikalnostjo, Šarec pa z zdravo pametjo ali domnevno zmernostjo, češ, ustavimo konje in dajmo najprej 46 podpisov na mizo, bla-bla-bla.

Velika naivna pričakovanja

Najbolj smešno pa je, da se opozicija obnaša, kot da so predčasne volitve sploh opcija in kot da bi na njih premočno in prepričljivo zmagala.
Če bi bile volitve res jeseni, bi LMŠ in SD — z Levico vred, če bi enkrat za spremembo le šla v vlado — lahko bili veseli, če bi se vsi skupaj dokopali do 30 sedežev v Državnem zboru. In še to samo v primeru, če bi se po nekem čudežu uvrstila v parlament tudi SAB. In celo v primeru, če bi se v DZ po še večjem čudežu uvrstili tudi SMC in DeSUS — in če bi jih ta stara nova ali nova stara koalicija sploh vzela medse —, ne bi imeli skupaj niti 40 poslancev!
Ti ljudje so totalno brez občutka za realnost.
Namesto da pred kamerami in za govoriškim pultom v parlamentu razmišljajo o tem, kako bi odžagali trenutno vlado, naj se raje potuhnejo v svoje kabinete in začnejo delati načrte, kako bodo skupaj nastopili na volitvah in skupaj dosegli najmanj 45% glasov. Naj začnejo vsaj sestankovati in razmišljati, kje bodo spet našli nov obraz in kdo bi bil za to primeren — ker teh njihovih starih ksihtov smo tudi že precej naveličani.
In če jim že delim zastonj nasvete, naj pripomnim še to, da njihova taktika, da protivladnim protestnikom držijo štango, zna biti dvorezna. Odkod jim ideja, da jim bodo domnevno levičarske ljudske in antifašistične množice na kolesih ali peš masovno hvaležne za podporo? In da se jim bodo oddolžile z glasovanjem zanje na volitvah? To pričakovati je zelo naivno.

NAROČI SE
#fajon #šarec #opozicija
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke