Kolumne

Brez mrtvaškega ptiča naše morje ni ne dovolj slano ne dovolj zanimivo

11.5.2019 / 06:08 Komentiraj
Pogledala sem na uro. Imela sem 10 minut, da spakiram stvari in odidem. Teci, mi je zvenelo v mislih. Teci, Lola, teci!
V resnici sem hotela pisati o nečem drugem. O Greti z rumenim plaščkom in Slavoju Žizku. Toda tako kot v življenju tudi pri pisanju včasih presenetiš samega sebe. Pred dvema tednoma sem samo sebe zelo presenetila. Imela sem nekakšno krizo. Nisem si mislila, da se mi taka kriza sploh lahko zgodi. A stopnjevalo se je iz tedna v teden in potem kar naenkrat izbruhnilo. Kot Vezuv.Pa saj znam dobro hendlat vse te razdalje, vse te manke, sem se prepričevala. Celo hčerka najboljše prijateljice se mi smeji na videoklicu, čeprav me sploh ne pozna. Nazadnje sem jo videla, ko se je plazila. Zdaj že provizorično hodi. Njena mama mi včasih pravi, naj razmišljam kot vojak, ko mi je težko. Kot vojak na misiji. Misiji posebne sorte.Nočem se pritoževati. Cenim trenutke. Vidim vse lepe stvari. Kako se je torej lahko zgodilo, da sem zapadla v krizo?Run Lola RunTako zelo sem pogrešala ljudi, ki me zares poznajo. Ljudi iz mesa in krvi. Ljudi, ki me imajo zares radi. In to celo tiste,
NAROČI SE PRIJAVI SE

Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE