V Berlinu je bilo hladno in vetrovno. Nič kaj prijetno za obiskovanje božičnih sejmov, ki jih s prijatelji obiskujemo že osmo leto. Dunaj, Ljubljana, Nürnberg, Heidelberg, Köln, Praga, München … — in letos Berlin.
Razen Ljubljane, ki ima en sam božični sejem, jih imajo vsa mesta, ki smo jih obiskali, več kompleksov stojnic, brunaric, šotorov, ki v zaokroženi celoti, da obiskovalcu ni treba prav daleč, ponujajo priložnosti za božične nakupe, zraven pa seveda hrano in pijačo. Nakupovanje in prehranjevanje gresta vedno dobro skupaj. Tega se spretni trgovci in prodajalci zavedajo. 
Razen v Ljubljani. 

Kupujemo posebej, popivamo posebej

Pri nas to ponujamo ločeno. Nakupovanje posebej ter jedačo in popivanje posebej. Nakupe darilc lahko opravimo samo na Bregu, popivamo pa samo na Tromostovju in na Cankarjevem nabrežju.
Res je, da so razdalje med ljubljanskimi lokacijami za en pljunek. Pa vendar bi bilo obiskovalcem zagotovo ljubo, če bi med ogledovanjem stojnic imeli možnost spiti vročo čokolado ali kuhano vino in potem s kozarčkom — ki mimogrede ogreje tudi premrle prste — nadaljevati šoping.
Ljubljanski božični sejem je veliko manjši od najmanjšega berlinskega. Pa to ni kritika. Tako pač je. Berlin ima čez tri in pol milijone prebivalcev, z okolico vred pa ga je za več kot dve Sloveniji. 
V nemški prestolnici nisem bila prvič, bila pa sem prvič v decembrskem času. V malo podaljšanem vikendu nam je uspelo obiskati štiri sejme. Tam namreč niso osredotočeni samo na strogi center, kjer preskakuješ z enega na drugega kot recimo na Dunaju. V Berlinu se je treba peljati. Premik v najboljšem primeru — nakup vozovnic, vožnja in vse, kar sodi zraven — traja najmanj pol ure. Čas, ki sledi, pa se meri v urah.

Gedächtniskirche, Alexanderplatz 

Najprej smo obiskali sejem v strogem centru, nedaleč od postaje Zoo in znamenitega KaDeWeja, ki je v časih delitev že z imenom — Kaufhaus des Westens (Veleblagovnica Zahoda) — razdvajal kupce. Božični sejem je postavljen ob za spomin ohranjenih ruševinah evangeličanske cerkve cesarja Wilhelma, ki jo domačini poznajo preprosto kot Gedächtniskirche (spominska cerkev). Tam je leta 2016 med terorističnim napadom norca s tovornjakom umrlo 12 oseb, vsaj 50 pa je bilo ranjenih. Danes se mimo ovir, postavljenih na ključnih vstopnih točkah, do trga ne bi prerinil niti tank.
Gedächtniskirche je seveda ena od glavnih berlinskih turističnih atrakcij. 
Na Alexanderplatzu je veliko bolj živahno. Tam je cel kup igral za otroke, tudi ledena krožna steza in panoramsko kolo. To je božični trg za družine. Ker ni prav daleč od drugih znamenitosti kot Brandenburška vrata, Bundestag, Muzejski otok, katedrala, predstavlja logičen zaključek kulturnega dneva tako za domačine kot za obiskovalce. Minimundus jezikov, barv kože, modnih smernic zimskega oblačenja. Da te strese od mraza …

Gendarmenmarkt, Charlottenburg

Božični sejem na Gendarmenmarktu je na morda najbolj impresivni lokaciji v berlinski Mitte. Trg obdajajo »francoska« (hugenotska) in »nemška« cerkev iz 18. stoletja in koncertna hiša. Na sredi pa kip Friedricha Schillerja. Res lepo. Tu smo prvič doživeli, da je bilo treba za vstop v nakupovalni in kulinarični božični raj plačati simbolično vstopnino — 1€. 
Na trgu pred palačo Charlottenburg so v največjih šotorih restavracije, vendar mora imeti človek srečo, da najde prostor. Drugi šotori pa so prave male veleblagovnice predbožičnih, bleščečih, lesketajočih se, utripajočih, barvitih izdelkov, pa tudi imenitnih ročnih izdelkov. Po celodnevnem pohajkovanju med stojnicami na prostem se »ogrevan« božični sejem prav prileže.
Če vas bo na chalottenburškem božičnem sejmu nekam pritisnilo, vas bo to stalo ne več ne manj kot 1€.

Ljubljana je lepša, ampak …

Ljubljanski božični sejem je v resnici veliko lepši. Tako s kompaktnostjo dogajanja, dostopnostjo in enostavnostjo kot s celovito arhitekturno kuliso in okrasitvijo, ki še vedno nosi pečat svojega pokojnega snovalca Zmaga Modica. Nekaj ljubkega je pri nas v tem času. 
Grozljivo pa šepa kulinarična ponudba in ponudba izdelkov nasploh. Na stojnicah ne moremo kupiti kaj več od sladkarij, medičarskih izdelkov, vključno s svečami, pa kap in rokavic in toplih copatov. To prodajajo že leta in leta.
Tudi ne razumem obsedenosti od čevapčičev in pleskavic, četudi jih tudi sama nekajkrat na leto jem. Pogrešam odmik od balkanske kuhinje in ponudbo okusnih, praktično pripravljenih slovenskih jedi. No, kak balkanski štand lahko tudi ostane, seveda. 
Toda pri nas se vsi božični kulinarični poskusi največkrat končajo v lepinji. In to v času, ko bi se morali organizirano, pod pokroviteljstvom STO in drugih pristojnih institucij pripravljati, da bomo v letu 2021 prevzeli imenitno vlogo Evropske gastronomske regije. Eno leto bo hitro naokrog — in vanj lahko vstopimo tudi z novoletno ponudbo.