• Če ne štejem neopaznih ali nepomembnih — in seveda tistih, ki so iz enih ali drugih, ne nujno pozitivnih in pohvalnih razlogov raje tiho —, imam včasih občutek, da je Pahor najbolj normalen, če ne celo edini normalni slovenski politik.
• Tako je bil Pahor zelo državniški vsaj včeraj in predvčerajšnjim, ko je imel svoj dan ali dva. Najprej se je v nedeljo izkazal v intervjuju v oddaji Politično s Tanjo Gobec, potem pa še včeraj s poslanico ob mednarodnem dnevu strpnosti.
• Pozneje sem opazil, da so bili mnogi, premnogi zgroženi zlasti nad Pahorjevim nastopom na TVS, češ, to je bila vendar bullshit mojstrovina izmikanja in slepomišenja — ergo: implicitne, tihe in preračunljive podpore tej nevzdržni vladi.
• Všeč mi je, da Pahor ne kontrira vljudno samo Janši, temveč tudi fanatičnim falangam mnenjskih voditeljev in folku na družbenih omrežjih, ki »ostro obsojajo« vse, ki janšizma ne sesuvajo dovolj zagreto ali pa jim je za te konflikte malo mar.

Politično s Tanjo Gobec

Pahor je v pogovoru pri Tanji Gobec povedal marsikaj pametnega in spravljivega, vendar se naj osredotočim na naslednje:

Tanja Gobec: »Gospod predsednik, koliko bo tvit predsednika vlade, češ, da naj zmaga Trump, ker bi sicer bil, emm, gospod Biden najšibkejši predsednik v zgodovini Združenih držav, koliko to škodi Sloveniji?«
Borut Pahor: »Po 102. členu [Ustave, op. MC] predstavljam Slovenijo in sem takrat kot večina evropskih predsednikov čestital novoizvoljenemu predsedniku Bidnu. […] Mnogi so pogrešali mojo kritiko tega tvita predsednika vlade.«
Tanja Gobec: »Je torej bila nečestitka oziroma tak tvit napaka?«
Borut Pahor: »Emm, vsi želijo, da rečem, da je bila napaka, in da se spravim v prepir s predsednikom vlade. Tega nikol nisem počel tudi s prejšnjimi predsedniki vlad. Če se z njimi nisem strinjal, sem dal svoje stališče. Ampak nisem šel pa v polemiko z njimi. Glejte, teh prepirov, kdo ima prav in kakšne napake so narejene, se poglabljajo, razdvojenost v slovenski politiki je zaskrbljujoča. Jaz mislim, da ni naloga predsednika Republike, da je še eden od tistih, ki bo na levo in desno solil pamet, kdo ima prav in kdo ne. Povem svoje stališče in tokrat sem ga — s tem, ko sem čestital in povedal, da, emm, se z predsednikom Bidnom dobro poznava, sprejel me je v Beli hiši, na moje vabilo je bil na iniciativi Brdo–Brijuni, sešla sva se še mnogokrat prej in potem. Vse to, se mi zdi, je, emm, dovolj, da, emm, odraža moje stališče.«

Quod licet bovi, non licet Jovi

Kaj vam še ni jasno? Kaj je rekel Pahor? Vsi, ki sesuvamo Janšo, smo hoteli, da ga sesuje še Pahor. Zakaj? Bi se nam zdelo, da imamo bolj prav? Da nam je to v tem primeru bolj dovoljeno? Da retroaktivno smemo tudi mi, če sme predsednik? Ali obratno: da mora tudi Pahor, če se čutimo dolžne pizditi čez Janšo mi sami?
Ne eno ne drugo nima smisla. Tako kot lahko po eni strani brez predsednikovega žegna in podpore šimfamo predsednika vlade, če si o njem kaj takega mislimo, pa po drugi strani nimamo pravice od predsednika terjati, da to dela tudi on. Mi smo državljani, on pa je predsednik. Razumete razliko? Quod licet bovi, non licet Iovi. Lepo vam je povedal: sam je Bidnu čestital, kot se spodobi — in to ga pač eksonerira pred obtožbami, da Janši ni v obraz povedal, da je cepec — kot smo mu zabrusili mi. Ker tako se pač polemizira, če si predsednik. Ki mora izbirati besede.

The hard way

Zagotovo se še spominjate Pahorjeve znamenite izjave, da ni moralna avtoriteta in da to niti ne poskuša biti. Jaz sem mu takrat dal prav — vsaj do te mere, da nam je s tem dal provokativno vedeti, da smo vendar že veliki fantje in dekleta in da ne rabimo moralnega usmerjanja.
A kakorkoli, tudi če ga res ne rabimo. Mislim pa vendarle, da se Pahor v tej norišnici zdaj vrača tja, odkoder se je pred tremi leti nepremišljeno umaknil. Zdaj je spet na poziciji moralne avtoritete. Vendar je to avtoriteta the hard way, ko je javno mnenje izrazito nenaklonjeno ljudem — še posebej pa privilegiranim —, ki mislijo drugače kot večina.

»Ljubeznivi« 

Zato mi je bila všeč tudi Pahorjeva poslanica ob mednarodnem dnevu strpnosti:

»Zato ob mednarodnem dnevu strpnosti, posebej v času pandemije, pozivam vse nas, da se posebej potrudimo biti ljubeznivi, spoštljivi in razumevajoči. Ne odrečimo [sic!] se svojemu mnenju, vendar ga izpovejmo na nežaljiv način.«

Odobravam, da je Pahor premeteno preobrnil to famozno strpnost, o kateri v glavnem govorimo v zvezi s sovražnim ali vsaj neprijaznim govorom v javni rabi, na človeško plat — na »ljubeznivost«, »spoštljivost« in »razumevanje«. Ali ni to lepo? Še posebej mi je všeč beseda »ljubeznivi«. Kako prijetno starinsko to zveni! Kot da bi brali nek predvojni literarni tekst … Utopično? Morda. Zelo verjetno. Še zna kdo prisluhniti avtoritetam v tej frenetični kakofoniji?