O katerikoli od človekovih dejavnosti razmišljamo te dni, nobena misel ne more mimo izrednega stanja zaradi korona virusa. Še nedolgo nazaj sem razlagala študentom o izrednih razmerah v času slovenskega osamosvajanja. To je bilo edino izredno oz. posebno stanje, ki ga pomnim. Med tistimi dogodki sem dojela adrenalin novinarskega poklica, ki sem ga takrat videla kot zelo pomembno družbeno dejavnost. Sprotno poročanje o dogodkih, ukrepih, sklepih je bilo povezano s slo po informacijah — tako na strani medijev in novinarjev kot na strani naslovnikov. Kot študentki novinarstva se mi je boj za informacije, ki lahko rešijo državo, zdel ključen.
In če sem še do nedavnega mislila, da tako izjemnega pomena medijskih zgodb morda več ne bom dočakala, pa korona virus dokazuje, kako pomembni so za družbo mediji še danes.
Zato razumem odločitev vlade, ki je za govorniški pult postavila izkušenega govorca. Tudi simbolno. Jelko Kacin je leta 1991 poosebljal jasno in glasno komunikacijo z mediji v vojni — in to analogijo z vojno smo dobili tudi v tem kontekstu.

Vzpon nacionalnih medijev

V izrednih razmerah razumemo posredovanje informacij očitno zelo resno. In v tem kontekstu vidimo, da so mediji spet zavzeli pozicijo, ki jim je bila odvzeta ali so se ji morda celo sami odpovedali. V nekriznih in predkriznih časih smo verjeli, da nam zadostujejo informacije, ki jih pridobimo sami. Vlogo osrednjih medijev ter bodisi javne ali komercialne televizije smo razumeli kot zabavo ali celo ostanek zastarelega medijskega sistema.

V trenirki in copatih

Mnogi se med pandemijo soočamo samo s težavo, kako vse obveznosti narediti na daljavo: kako predavati in komunicirati s študenti in jim omogočiti, da pridobijo znanja. Toda če to počnemo — in dela res dela ni malo — v trenirki in copatih, je to še zelo majhen davek.
Zato poklon zdravstvenim delavcem, ki morajo obvladovati situacijo na terenu in ne morejo ostajati doma na varnem. Tudi politični odločevalci — tako na ravni mesta in države kot EU — so med tistimi, ki ne morejo delati od doma.
Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki novinarstvo in medijski prostor jemljejo zares. Na tiste, ki se borijo za informacijo, čeprav se zavedajo, da bo že čez tri ure zastarela. Novinarsko poslanstvo in poslanstvo resnih medijev se je spet izkazalo kot vitalnega pomena za funkcioniranje družbe. Morda že malce zaprašeni poklic novinarja, za katerega pogosto mislimo, da izumira, je spet pridobil svoj stari lesk. Vsaj v mojih očeh!