“Modri starec ob morju” — takšna oznaka se ga je še kot čilega stoletnika prijela. Toda ta “starec” mi kljub njegovim častitljivim letom nikoli ni sedel v uho. Najbrž zaradi Pahorjevega večno mladega, neuklonljivega, tudi v poznih letih kritičnega, samosvojega, svobodoljubnega duha. Prav temu duhu gre zasluga, da se je ta mož drobne, krhke postave, a neizmerne življenjske in intelektualne energije zdel večen. In hočem verjeti, da bo po zaslugi svoje iskrene, pretresljive, pogumne pričevalske literature večen tudi ostal.

Zgodovina 20. stoletja

Z dolgim, plodovitim življenjem, v katerem se je zgostila vsa tragična zgodovina 20. stoletja, je bil Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je Slovencem lahko zgodilo. Ne samo tržaškim, ampak vsem Slovencem nasploh. Sama sem ga dojemala kot darilo prejšnjega, z nasiljem zaznamovanega 20. stoletja novemu, 21. — darilo, da bi bil svet danes boljši.
In čeprav se velikokrat zdi, da aktualna dogajanja ubirajo čudno pot, kakor da zgodovina ni učiteljica življenja, še vedno mislim tako. Vedno bom hvaležna usodi, da sem se lahko v Trstu v vseh teh letih v dolgih pogovorih s pisateljem in profesorjem sprehajala skozi njegovo stoletje. Raznarodovanje, narodna zavest, fašizem in nacizem, Trst in povojni režim, manjšine, Evropa, žena Rada Premrl, sestra skrivnostno umrlega narodnega heroja Janka Premrla Vojka, vse to so bili leitmotivi najinih pomenkov.

Priznanje in posvojitev

Tako visoko starost je moral doživeti pisatelj, da ga danes najbrž ni nevedneža, ki ne bi znal našteti vsaj nekaj podatkov o Pahorjevem življenju in delu. Na čelu s tem dejstvom, da si je dolgoživi, pokončni Tržačan, po starših Kraševec, prislužil oznako moža, ki je vsem trem totalitarizmom minulega stoletja — fašizmu, nacizmu, komunizmu — odločno rekel ne. Pa čeprav bi na tej ali na oni strani kakega od te zloglasne trojice večkrat radi zamolčali.

Po svoje je žalostno, a bolje pozno kot nikoli, da ga je šele pri devetdesetih, ko je njegova literatura že našla pot v Evropo — s pomočjo Evgena Bavčarja najprej v Francijo —, začela odkrivati tudi Italija, katere državljan je bil. In končno smo ga šele takrat res posvojili tudi rojaki v matici, ki ji je pripadal z dušo in srcem. Čeprav bi bilo pošteno brati Pahorjevo literaturo neodvisno od njegovih let.

Bolj krščanski od kurije

Kakšno stoletje in kakšno življenje! Rodil se je, še preden so zagrmeli topovi 1. svetovne vojne (“vojske”, kot jo je imenoval sam). Doživel je grozljivo epidemijo španske gripe, ki je vzela njegovo sestrico. Njemu, tudi okuženemu in bolnemu, pa je smrt prizanesla. Iz avstro-ogrskega je postal italijanski državljan in še ne sedemleten videl na lastne oči goreti Narodni dom, trdni simbol slovenstva sredi Trsta. Ta in drugi fašistični pogromi nad celotno slovensko in slovansko skupnostjo so kot mora legli na nežno otroško dušo. Vključno z zloglasno Gentilejevo šolsko reformo, ki je odpravila slovenske in hrvaške šole v Julijski krajini, tako da je moral mali Boris nadaljevati šolanje v tuji mu italijanščini. Bila je ena sama polomija, dokler ga niso starši vpisali v škofijsko semenišče v Kopru.

Sledilo je omahovanje, ali se z odločitvijo za bogoslovje ne odreka svobodi in ljubezni, in nazadnje izstop. Zanj se je odločil težko: “Slovenski mašniki so bili vsi od kraja reševalci slovenske identitete, bolj kristjani kot vatikanska kurija in kot papež, ki je bil prepričan, da je Mussolini človek božje previdnosti.”
​{embed_info_box}203875{/embed_info_box}

Vojaščino je odslužil kot italijanski vojak v Libiji, potem pa je prišla nova vojska, 2. svetovna vojna in z njo ilegala, aretacija in strašna odisejada po nacističnih koncentracijskih taboriščih. Preživel je, tudi po zaslugi znanja jezikov, kot tolmač in bolničar — v obeh primerih v nenehnem stiku s smrtjo, ki se je vanj ugnezdila kot jetika.
“Zakaj gloriola čistega junaštva za tiste, ki so padli s puško v roki ali leže za strojnico, medtem ko za tiste, ki jih je izvodila lakota, samo nanagloma izgovorjen spomin, drugače pa molk?” je zapisal čez leta v svojem vrhunskem delu Nekropola, ki je moralo več desetletij čakati, da s(m)o prepoznali njegovo literarno in pričevanjsko vrednost.

Slaven kot Gina Lollobrigida

Vsa ta desetletja je Pahor pričeval o grozotah ne samo nacizma, temveč tudi fašizma, za kar sta bila Trst in Italija še posebno gluha. Dokler ni v prvem desetletju novega stoletja nekajmilijonskemu italijanskemu avditoriju v popularni oddaji na RAI nalil čistega vina o fašističnem terorju nad Slovenci. Postal je slaven — kot se je rad pošalil — kot kakšna Gina Lollobrigida. V tej opazki ni bilo grenkobe, temveč zadovoljstvo, da so mu tako prisluhnili zlasti mladi, ki jih je še posebno rad nagovarjal.

Še več kot desetletje pa je potem moralo miniti, da je dočakal, kot edina še živeča priča zloglasnega požiga tržaškega Narodnega doma, simbolično vrnitev te stavbe slovenski skupnosti.

Zvest jeziku, kulturi, identiteti

Če je bil v Italiji zaradi pričevanja brez dlake na jeziku o fašizmu kot izvornem zlu 20. stoletja dolgo, predolgo prezrt, pa je bil kot levo usmerjen socialnodemokratski mislec, ki je odklanjal komunizem, in tesni prijatelj krščanskega socialista Edvarda Kocbeka, v Sloveniji nezaželen in udbovsko nadzorovan. Ko je nagovoril Kocbeka, da spregovori za njegovo tržaško revijo Zaliv o povojnem pomoru vrnjenih domobrancev, pa je sploh sledil pogrom. Ne samo komunistični trdorokci, tudi liberalni slovenski intelektualci, kulturna avantgarda, so Pahorju radi pripisovali “greh”, zastareli nacionalizem.

Kljub tej krivični zmerljivki se svojemu neomajnemu slovenstvu ni nikoli odrekel. Ves čas je ponavljal, da brez okrepljene narodne zavesti tudi jezik ne more obstati in da človek, če je zvest svojemu jeziku, kulturi, identiteti, zato še ni nevaren nacionalist.
​{embed_info_box}203876{/embed_info_box}

Vedno je govoril odkrito, v obraz, ne za hrbtom, resda ostro, provokativno, a tudi kulturno in argumentirano. Tudi potem ko je postal prejemnik številnih nagrad in visokih nazivov doma in po svetu in celo kandidat za nobelovca, je ostal na strani šibkih, ponižanih, razžaljenih. Kako se je še pred kratkim razveselil novice, da gre v Skopju v tisk makedonski prevod njegove Grmade v pristanu. Še toliko bolj se je veselil, “ker gre za mali narod, ki mu skušajo večji in močnejši sosedje še danes odrekati pravico do lastne zavesti, kulture in jezika”.

Pahor in Maistrovo mesto

“Naša Mariborčanka, ki ji je mar za nas.” — tako me je, častni občan Maribora, zmeraj nagovoril. Tudi lani, ko sem ga nazadnje obiskala na kontovelski rebri visoko nad morjem, v njegovi hiški, kjer je zadnja leta zanj zgledno skrbela pomočnica Vera. Maribor je bil mesto, ki je tiskalo njegove knjige, ko Ljubljana zanj še slišati ni hotela. Kot Maistrovo mesto in mesto na obrobju mu je bil Maribor še posebno pri srcu. Enako kot sta mu bili pri srcu svoboda in ljubezen, za katero je bil prepričan, da edini lahko rešita svet.

“Pred pol stoletja se je Boris Pahor usedel v topolino in se odpeljal v Sarajevo. Iz občudovanja do Iva Andrića. Da bi videl, od kod se poji ta literatura. Verjetno bodo nekega dne bralci romali tudi proti Trstu, da bi občutili mesto ob zalivu, paštne, ki vodijo do njega, in slišali parnike …”

​Te besede kolegice Alenke Puhar so zapisane na platnicah knjige, v kateri sem zbrala svoje pogovore z Borisom Pahorjem. Lepo in prav bo, če bo res tako.
​{opomba}203874{/opomba}