In šele zdaj znam iskreno ceniti, da direktor vladnega Urada za komuniciranje Uroš Urbanija na Twitterju tako navdušeno širi blagovest o zaslužnosti in sočutnosti te požrtvovalne vlade. To res ne sme mimo nas v pozabo!
Vlada dejansko računa na našo hvaležnost. Vlada računa, da bomo hvaležnost pokazali tako, da bomo 24. aprila glasovali za njih in/ali in njihove politične somišljenike. Vlada računa, da bomo rekli: eh, saj ni važno, ali so levi ali desni in kakšni sploh so — važno je, da imamo državljani kaj od tega, ker nam trda prede.
Boni in bonusi
Ali je torej mogoče upravičeno domnevati, da si bo vlada s tako imenovanimi bonbončki, keksi, bombonierami kupila kaj glasov? No, naj vprašam bolj pošteno, neobremenjeno: se bodo volilci čutili dolžne, da se vladnim strankam oddolžijo za te bonuse z glasovi na volitvah?
Nekateri zagotovo. Desni volilci vsekakor. Toda tem ljudem niti ne bi bilo treba dajati turističnih bonov in zniževati računov za elektriko. Ti bi jih itak volili. V tem smislu je bila vlada nekoliko zapravljiva.
{embed_info_box}195006{/embed_info_box}
Toda koliko bo onih drugih? Koliko še ne opredeljenih, nestalnih, omahujočih volilcev bo materialna hvaležnost vladi in presvetlemu premieru pripravila do tega, da bodo dali svoj glas recimo SDS, NSi, Konkretnemu, Povežimo Slovenijo?
Prazen žakelj
Res me zanima ta politična psihologija množice. Zdi se, da gre pri tem za dilemo med materializmom in idealizmom. So ljudje pripravljeni voliti določene stranke samo zato, ker so jim kot vlada dali nekaj konkretnega, otipljivega, merljivega, števnega? Ali pa bodo na vse to pozabili in iz drugih, principielnih, idejnih, magari ideoloških razlogov volili proti njim, torej za druge?
Ali drugače, pregovorno rečeno: že res, da prazen žakelj ne stoji pokonci — toda ali lahko rečemo, da je žakelj poln in da stoji pokonci, če je poln samo prepričanja in zadoščenja?
Še več! Bi bilo volilcem neprijetno pokazati svojo nehvaležnost? V tem smislu, češ, ja, super, da ste nam dali bone, bonbone in bonuse, z veseljem smo jih izkoristili — ampak zdaj pa že enkrat spokajte.
Družbeni ekshibicionizem
To je precej komplicirano. Volilne preference so bile nekoč pretežno anonimne. Ljudje so svoja politična prepričanja držali zase. Danes pa je glasno in vidno, četudi nepomembno in nevplivno navijanje za eno ali drugo stranko ali opcijo del človekovega osebnega, individualnega, skorajda samoumevnega družbenega ekshibicionizma. Danes radi dajemo moralne in politične signale.
{embed_info_box}195003{/embed_info_box}
Drugače kot nekoč pa je danes tudi to, da nas nesomišljeniki za naša povnanjena, razglašena stališča pogosto, če ne celo praviloma kaznujejo. Tudi to javno sesuvanje, ki mu je vsakdo izpostavljen, je lahko seveda neke vrste samopotrjevanje — ni pa nujno, da je vsem všeč. Zato je mogoče domnevati, da bodo nekateri volilci navzven ostali glasno nehvaležni, v zavetju anonimnosti volilnega kartona pa bodo vendarle obkrožili zaporedno številko obdaritelja.
Koga vara občutek?
A kakršnikoli že so ali še bodo ti volilni vzgibi — dejstvo je, da je vlada ne samo zelo zvito tempirala svoje danajske darove državljanom v predvolilni čas, da bi maksimizirala učinek, ampak da se s tem obdarovanjem tudi popolnoma brezsramno hvali. Popolnoma vseeno jim je, da že vrabci tvitajo, kako politično podmuklo in sinhrono nam je podarila te ugodnosti.
To se mi zdi naslednja uganka: ali dela vlada prav, da se požvižga na očitke tistih, ki ne živijo od polnega žaklja moke, temveč od polnega žaklja prepričanja in zadoščenja?
Koga skratka vara ta občutek? Vlado, ki si domišlja, da smo tisti, ki opažamo in ji naprej mečemo nenadno darežljivost, samo manjšina nesorazmerno glasnih in zlohotnih nergačev? Ali pa občutek vara nas, ki živimo v nekem paralelnem svetu, brez stika z realnostjo hvaležnih za skorjico kruha?