En model v kafani hoče politizirat vsakič, ko me vidi. »Ej, Tereza, a si vidla, kaj je rekla una Joveva?« Jaz se pol delam budalo pa izigravam, da vem, kdo je Joveva, čeprov nimam pojma. Boli mene kurac za politiko. Ne volim in se posledično tud nč ne bunim.
Sploh pa so mi dojadili eni in isti ksihti, k jih gledam že od 14. leta dalje. Ena starejša ženska me hoče vedno zvlečt na ene Erjavčeve komedije. Pa briga mene za penzijo, itak do tja ne bom prišla nikol.
To je men vse ista banda, jebe se mi res, kera stranka so. Zase delajo, ne za nas. Levi, desni, sredinski, vse je to isti šmorn. Gledat svoje riti, ne naših, tko da nehite kr neki sanjat. Še manj se s tem obremenjevat. Čeprov mi je glih zanč piarovc od Šarca dostavil pivo v našo kafano. Ampak to so že druge fore.
Lepo je biti milijonar v naši kafani
Naša kafana je res posebna. Kle srečaš marsikoga. Zanč smo bli vsi neki našponani in smo gledali Milijonarja.
Ekipa je bla taka: jaz, k se mam za kao pametno, pa pol ob tipu vidim, da nimam blage veze, za kaj se gre. Moj tip, knjižničar, k so mu očitno vse une knjige stopile v glavo in ma informacij milijon v glavi. En doktor ne vem česa že, k ma neki z unim Drugim tirom ali kaj že. En inženir farmacije, k je kupil Kolumniatrijo za hči, k je stara 17, pa je uletela pol tamala do mene: »S sošolci smo se zmenili, da bomo rekli profesorci, da hočmo to za domače branje!« Pa en bivši oficir in v JLA in TO.
Gledali smo pa točno tistega Milijonarja, v katerem so se obrukali kandidati za evropske poslance. Kar je res, je res. Pa čeprov je od Dominike Švarc Pipan brat en od unih mojih frendov, k bo dostavil moji mami vse žive limone, juhce in Lekadole, ko bom zbolela.
In smo ta kao inteligentna ekipa buljili za šankom tja v ekran in se drli en čez druzga. En bolj pameten k ta drug. Hujš, k da bi gledali v soboto zvečer Ligo prvakov. You'll never walk alone my ass. Šefu se je sam zameglilo pred očmi in nam je izklopil televizijo. Ksihte smo imeli vrhunski, ko smo se začeli spogledovat k eni debili okol. Tud eden ni več pametoval dalje.
Doktor ne vem česa
Tega doktorja ne vem česa sem glih včer srečala. On govori sto na uro. Ni konca. Sedimo za mizo, on pa nabija besede, k jih prvič slišim. Ene genetske pizdarije, k jih še izgovort ne znam. Je takoj en zraven zasikal: »A lahk nehata take debate? Koga to briga? Bo Tereza zdej doktorat napisala al kaj?«
Doktor ne vem česa pa nazaj: »Tereza že razume, vem jaz to.«
Veš, da. Ob vsaki drugi besedi sem se delala, da štekam, tko k da vem, kera je Joveva. Če bi hotla ponovit, kaj mi je razlagal, ni variante.
Pametna kot sem, se ga šla spraševat, zakaj so moški skoz drkali na Navju, ko sem bla otrok? Zakaj se nikol nobena bejba ne fukne v grmovje z vibratorjem? Zakaj se nobena ne razkazuje pred šolo? Valda da sem pol fasala nazaj vso živo študijo.
Pol pa mi še sika za eno drugo debato: »To dej v kolumno, to!«
Jebo majku, dvomim, da tebe tvoji študenje štekajo, kamoli jaz. Sej načeloma vprašam, če kej ne razumem, včas sem pa vsa zapušena v svojem svetu. Ko poslušam oddaljene besede, poslušam v glavi komad S Teboi od Zale in Gašperja (ja, spet ona dva): »S papirnato barko plujem s teboi, tud če potopiva se, jaz sem s teboi, s teboi, boi …«
Mehka in tolsta
Ziher se grammar naziji držijo za glavo. Kr nej se. Men vsakič, k kdo kej zateži — »veš, jaz sem tok pameten, nas so to v šoli naučili« —, grem zanalašč še bolj v kontra. Alo, bre, drž se ti svojih pravil, eni se bomo pa igrali s črkami, besedami in stavki. Ne men govort, kaj naj delam, ker bom šla vedno v drugo smer.
Sploh pa, kaj so že pravila? Te besede ni v mojem leksikonu. In smilijo se mi ljudje, k so ujeti v pravila. Zanka okol vratu.
In zanko si tud jaz vedno bolj zategujem, kar se knjig tiče. Dragi mi jih nosi domov, jaz pa jih sploh ne odprem. Feliksa Plohla je nazadnje on prebral.
»In? Je dober?«
»Zanimive zgodbe. Ni pa ti.«
On ve, kako mora z mano govort. Tud če mam 10 kil preveč, ne bo rekel, da sem debela. »Kaj si mehka.« Al pa: »Lepo si tolsta.« In pol si misliš, da mam komot še dodatnih 20 kil več, ker bom itak skoz sam mehka in tolsta. Ni fajn met človeka, k te obožuje z vsemi tvojimi napakami. Ker pol greš res v propad.
V Kolumniatriji sem enkrat tko napisala:
»In ne rečem, itak bom mela en dan spet tipa. Takega, ki bo prenašal vso mojo manijo, depro, samodestruktivnost, k me bo znal nasmejat sto na uro, da bi mu laufali možgani do vesolja in nazaj. Takega, k bo razumel moje cepetanje z nogami in bo štekal, da naj rajš živi v svojem fletu, ker ga hočem videt sam trikrat na teden. Tazga bi mela. Da bi čutil vso uno mojo norijo in me zraven še oboževal.«
No, zdej mam vse to, pa spet ni prov.
Černobil
Ampak te ljubavne scene so za drugič. Se moram pohvalit, da sem po enem letu odprla knjigo. Jadran Krt pije kapučino. Jadran Krt je bla moja najljubša knjiga v otroštvu. Okej, pustmo zdej Stephena Kinga. Že takrat sem se smejala ob branju, trideset let kasnej pa se še zmer. K sediš nekje sam in se krohotaš.
To morš res znat. Že za moje knjige mi pravijo, da jih folk gleda k prfuknjene na busu, če se med branjem smejijo, ampak Sue Towsend je bla pa res genialka. En lik furat čez tok knjig in bit ob vsakem stavku zraven še duhovit. Škoda, da je ni več in da nikol ne bomo vedeli, kako bi Jadran Krt končal.
Bert bi rekel: »Ko ga jebe.« Zato tud zaključujem to kolumno v Bertovem stilu, preden grem gledat serijo Černobil. Vsi jo hvalijo, da je ena boljših serij ever.
»Prvo vprašanje se je glasilo: ›Čestitam, gospod Bert, dopolnili ste 105 let. Kakšen je vaš recept za dolgo življenje?‹«
»Bert: ›Po mojem mnenju je šestdeset kovaških, ki jih pokadim na dan, v mojih pljučih ustvarilo nekakšno zaščitno prevleko. Za šport in rekreacijo sem bil zmeraj preveč len, ker pa nisem šel nikoli spat trezen, sem vedno dobro spal. Med vojno sem pokavsal pol Evrope, najrajši žrem sendviče z rdečo peso, klobase in sladkarije. Največja skrivnost zdravega življenja, dragi fantje, pa se glasi: nikar ne zadržujte močefita, da se vam skisa v jajcih, spustite ga ven! (Smeh.) Spustite ga med narod! (Kašljanje.) Daj, Pandora, prižgi mi čik, če si tako prekleto prijazna.‹«
»Objavljeno skropucalo, ki je nastalo na montažni mizi dušebrižnega urednika,pa se je glasilo takole:«
»Bert: ›Za svoje zdravje se moram zahvaliti rdeči pesi, dobremu spancu in redni telesni vadbi, zlasti ročnih spretnosti. Nikoli nisem kadil in v mladosti sem prehodil pol Evrope.«