Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik in esejist, velja za enega od najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri Časopisu Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici. Za svoja dela je prejel mnoga najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. Leta 2020 je za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, septembra 2021 pa tudi častni doktorat mariborske univerze. 

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Gospodična Lena je navsezgodaj odhajala v službo in se vračala zgodaj popoldne. Držala se je bolj zase, kot se reče, prve tedne je tudi nihče ni obiskal. Za tisti čas in tisto okolje je bilo njeno vljudno, a zadržano vedenje nekoliko nenavadno. Takrat je spomladi vse vrvelo od življenja na dvoriščih in hodnikih hiš, ljudje so se pogovarjali tudi skozi odprta okna, obiskovali so se brez napovedi — kadar se je kdo dolgočasil, je stopil k sosedu v svojo ali katero od drugih hiš in potrkal na vrata. Mame so kakor večerni mujezini z minaretov s pojočimi glasovi klicale svoje otroke domov. 

Prav zato, pravi Danijel, ker se ni z nikomer družila, se mi je zdela že kar nekoliko skrivnostna. Storil sem to, kar si je gotovo marsikdo želel, pa tega ni napravil, ker bi bilo pač precej nerodno, če bi ga zalotili, kako stoji pred njenimi vrati in kuka v intimo njenega stanovanja. 

Zvečer, ko tovarniška kladiva potihnejo, ko se že odvrti ves pomladni dan in legajo sence na okna, ko potemnijo pročelja dolge vrste hiš, se Danijel spusti po kamnitih stopnicah do vrat Leninega stanovanja. Za zastekljenimi vrati gori luč. Obstoji v temi na hodniku in prisluškuje, ali se bodo kje v hiši odprla kakšna vrata. Kakor mlada žival na preži je z vsemi čuti pripravljen, da odskoči in zbeži skozi temno vežo na dvorišče. Tudi če bi kdo vstopil z dvorišča v vežo, je na to pripravljen. Smuknil bi nazaj na stopnice in stekel gor v domače stanovanje. Nič takega se ne zgodi. Stoji pred njenimi vrati in z razbijajočim srcem prisloni čelo k šipi. Skozi razporek med čipkastimi zavesami vidi Leno, ki v kombineži sedi pri mizi — z eno roko si češe lase, z drugo vrti gumb na radijskem sprejemniku. Iz notranjosti prihajajo zvoki radijskih postaj, govorjenje v različnih jezikih, piskanje in šumenje, na koncu se zasliši nekakšna počasna glasba, violina, klavir. Lena za hip obsedi, odloži glavnik, vstane, si ogrne jopico, s police ob radijskem sprejemniku vzame knjigo in z njo leže na divan ob steni. Posluša glasbo, bere. Nasmehne se nečemu, kar je prebrala, spusti knjigo na prsi, prekriža roke pod glavo in se zagleda v strop. Svilnata tkanina ji zleze nad gibka in obla kolena, Danijelu močneje udari srce. Globoko diha, steklo pred njegovimi očmi se zarosi, naglo ga briše s potno dlanjo, Lena se neha smehljati in pogleda proti vratom. Danijel otrpne.

Popoldne je prišla iz službe, skuhala si je kosilo, potem si je pred ogledalom česala lase, ah, kako sem lepa. Bila je lepa, kadar si je razpustila lase, da so ji padli čez obla ramena, čez naramnice svilnate kombineže, in si jih počasi začela česati — takrat je bila še posebej lepa. Videti je bilo, da je tudi osamljena. Lepša ko je bila, bolj je bila osamljena. Nikogar ni bilo, da bi občudoval njeno lepoto. Vsaj ne da bi za to vedela. 

Ležala je s knjigo, včasih so se noge malce razmaknile, da se je zableščal rob belih hlačk. Morda je za hip zaslutila, da jo nekdo opazuje, pogledala je proti vratom. 

Ničesar še ne ve, vse šele prihaja. 

Nekega popoldneva ga je povabila na piškote. 

— Piškote sem spekla, je prijazno rekla, a boš kakšnega? Danijel je v zadregi pokimal. Zdaj se bo znašel z njo v tistem stanovanju, ki ga je poznal iz večernih, včasih tudi nočnih ur. 

Sredi mize, pogrnjene z belim prtom, je kraljevala velika steklena skleda, polna dišečih piškotov. V steklene kristale se je lovila svetloba in se lomila ter lesketala v mavričnih barvah. Bil je očaran. Pri tej mladi gospe je vse tako lepo. 

— Če jo zasučeš, takole, se pokažejo drugačne barve. 

Zasukala je težko stekleno skledo in barvasto lesketanje se je razsulo po stenah in njegovem obrazu. 

— Kristal je. Ti je všeč? 

Danijel je prikimal:

 — Zelo. 

— To sem dobila od mame in očeta, je rekla, ko sem končala šolo. Za nagrado. In za srečno pot v novo življenje. 

Lepo je bilo slišati, da mu zaupa tako svečane besede: pot v novo življenje. 

Grizljal je piškote, pil malinovec in se ogledoval po snažni kuhinji, tla so se svetila, lonci so se bleščali. Tudi ona se je svetila, njeni lasje in njene oči. Rada je imela čipke — ne samo tiste čipkaste zavese na zastekljenih vratih, tudi divan je bil prekrit s čipkastim pregrinjalom in pod stekleno posodo s piškoti je ležal čipkasti prt. Gospodična Lena je bila vsa svetla, čipkasta in čista. Saj to je vedel, videl jo je, kako se je umivala in si česala dolge lase. 

— V nedeljo sem te videla v cerkvi. Pri svetem Jožefu, je rekla. 

Danijel je zardel. Ni si želel, da bi ga kdorkoli videl v cerkvi, prišel je zadnji, stal je čisto zadaj in se izmuznil skozi vrata takoj za tem, ko je pater Alojzij rekel: Pojdite v miru.

— Mama je rekla, da moram iti, je rekel in pogledal v tla. 

— Mama je rekla? Drugače ne bi šel? 

— Ne. 

— Zakaj pa ne? 

— Oče ne pusti. Pravi, da so to farške neumnosti. 

Tudi sama je vzela piškot iz kristalne sklede, grizljala ga je in gledala. 

— K verouku pa hodiš? 

Pokimal je. 

— Si povedal patru Alojziju, kaj pravi tvoj oče? 

Odkimal je. 

— Moral bi mu povedati. 

Danijel je začel pogledovati proti vratom. Pomislil je, da bi ji moral nekaj razložiti. Saj je prijazna, toda ona je z dežele, tam na njenem Koroškem vsi hodijo v cerkev, v mestu pa samo tisti, ki so prišli z dežele. In tudi tega še ne ve, da se pri očetu zbirajo njegovi tovariši iz Zveze borcev. Bo že še slišala, ko bodo zapeli, včasih sredi noči pojejo partizanske pesmi. Kako naj ji razloži, da Zveza borcev ne hodi k maši? Zveza borcev ne mara križev, hodi na sestanke in na proslave, kjer nosijo prapore in zvezde in kuhajo golaž v velikih kotlih. 

Bila je lepa in mirna, ljubezniva mlada gospa. Pravzaprav gospodična, gospe so poročene, gospodične pa še čakajo na to, da se bodo poročile. A oblačila se je kot mestne gospe. Videl jo je, kako se je vsak večer umivala, zobe si je krtačila brez konca in kraja. Gotovo je bila tudi njena duša čista, če pa morda kdaj ni bila povsem čista, si jo je pri maši očistila. Ne samo čisto telo, še pomembnejša je čista duša, pater Alojzij pravi, da spoved in obhajilo pomenita očiščenje duše. 

Pekla je hrustljave piškote, živela je med belimi čipkami, bila je zelo ljubezniva, toda kakšnih stvari pa res ni razumela. Nekaterih stvari v njeni koroški vasici ne morejo razumeti. Tega zagotovo ne, kako se živi v mestu; čeprav se je oblačila kot mestna gospodična, ni razumela, da kakšnih stvari pač ne povemo nikomur, tudi patru Alojziju ne. Naj bi mu rekel, da hodi k verouku samo zato, da bi mami naredil veselje? Ker gre mama skoraj vsako nedeljo k maši in skoraj vsako nedeljo, kadar gre k maši, spravi v slabo voljo očeta. Ki v svoji slabi volji molči, ker je noče oštevati pred svojim sinom. Ponoči, ko misli, da je sin zaspal, pa jo jezno vpraša, ali hoče, da ga zaradi njenih farjev vržejo iz službe. Ali še huje: iz Zveze borcev! Danijelova mama tega noče, kljub temu pa je kmalu spet v cerkvi. Tudi Lena. Mar res skozi tisto rešetkasto okno v spovednici povesta vse, kar je bilo v mislih in dejanjih? Njemu to ne pride na misel. Mar naj bi patru Alojziju povedal, da je gospodično Leno opazoval, medtem ko si je česala lase in v kombineži legala na divan v kuhinji? Pa če bi ga še tako zanimalo, gotovo bi ga zanimalo. Da bi mu potem naložil, naj zmoli pet očenašev in tega nikoli več ne počne. Ne, tega mu ne bi nikoli povedal, tudi tega ne, da se po očetovem mnenju v cerkvi zbirajo samo stare tercijalke in kakšni neumni praznoverni moški in jim tam leni farji, ki ne delajo ničesar drugega, pripovedujejo pravljice o tem, da se da hoditi po vodi, kajti po vodi se ne da hoditi, to je znanstveno dokazano. Nihče še ni hodil po vodi in nikoli ne bo, čeprav je res, tudi Danijelov oče misli tako, da je bil njihov Jezus res nekaj posebnega. Vsaj to bo držalo, da je bil prvi socialist, pravzaprav kar komunist. Glede tega se z njim strinjajo njegovi tovariši iz Zveze borcev ob steklenici vina v kuhinji. 

Lena pač tega, kar govorijo oče in njegovi tovariši, ne bi razumela. Le kako si je predstavljala, da bi šel Danijel tja h kapucinom in jim povedal, da so njihove pridige farške neumnosti. In da je bil Jezus prvi komunist. 

Dobra ženska je bila, pripoveduje Danijel, mislila je, da so okrog nje sami odkritosrčni in dobri ljudje. Vse je storila tako, kot je prav, vsaj mislila je, da je prav. Hodila je v službo, pekla piškote, pri drugih stvareh pa je ravnala tako, kakor ji naroča srce. Srce vedno ve, kaj je prav in kaj narobe. To je bila modrost očeta Alojzija in tej modrosti je Lena brezmejno zaupala, še od takrat, ko ji je to isto stvar o srcu govoril vaški župnik v njeni vasi, tam, kjer je sprejela prvo obhajilo. Mogoče pa je prav zato, pravi danes Danijel, ker je verjela, da njeno srce zmeraj ve, kaj je prav, povzročila dogodke, ki so tisto poletje vznemirili ta del mesta in so se jeseni znašli celo v časopisu, v črni kroniki. Na tisti strani večernega časopisa, ki so jo vsi najraje prebirali. 

A takrat, ko je grizljal piškote in se je smehljala in postavljala po njegovem mnenju nekoliko nenavadna vprašanja, je bil še miren pomladanski čas, do burne jeseni je bilo še daleč. Bil je čas samotnih večerov, morda je kdaj pomislila, da je mlada in lepa in da ne more biti zmeraj sama. In zato kmalu ni bila več sama, še isto poletje in jesen je bilo vse drugače. 

Z Leno, z njo in zaradi nje, so se kmalu začele dogajati čudne reči, že poleti. Najprej, poleti, čudne in razburljive, jeseni pa že hude, zelo hude reči. 

Takrat, ko sem jo obiskoval, pravi Danijel, in jedel njene piškote, sem videl, da ima nenavadno svetle oči, malce zelenkaste zenice. Danes vem, da je bilo za to ljubeznivo svetlobo, ki jo je širila okrog sebe, nekaj temnega. Za njenimi očmi se je nabiralo nekaj, kar imajo tam zadaj skrito ljudje, ki dolgo gledajo v noč.
​{opomba}199042{/opomba}