Besedo sem dal in besedo držim. Če imamo problem, vzrok nisem jaz.

V življenju me je pisanje nekajkrat spravilo v težave. Vse dosedanje preglavice sem si nakopal v prvih petindvajsetih letih. Kar je tudi logično, saj sem do takrat živel v nedemokratičnem, avtoritarnem režimu.

Že v prvih letih gimnazije so očeta klicali v šolo zaradi mojega urednikovanja šolskega časopisa. “Ves čas nekaj kritizirajo in hočejo spremeniti,” se je pritoževala ravnateljica. V zadnjem letniku je besna in užaljena profesorica zaradi mojega kritičnega pisanja zahtevala ne samo pedagoške ukrepe, ampak tudi kaznovanje po politični liniji. Ko sem pisal za Tribuno in na ljubljanskih ulicah prodajal prepovedane izvode, so se okrog mene smukali policisti v civilu.

“Baje”

Naslednjih nekaj desetletij sem imel s tovrstnimi intervencijami manj težav — dokler ni pred kratkim iz Ljubljane v Strasbourg baje priromala pritožba zaradi mojega pisanja in javnega nastopanja. Seveda ne govorim o kritiki, ki je vedno dobrodošla. Demokracije ni brez spopada...