Beseda je konj. Osedlaj jo in si zlomi vrat.

Brutalni napad na mariborsko sodnico je ponovno aktualiziral polemiko, ali besede ubijajo ali ne. Pod površino načelnega, larpurlartističnega prepira o navidez nedolžnem slovenskem frazeologemu gre seveda za debato o sovražnem govoru in o svobodi govora.

Privrženci prispodobe trdijo, da besede delujejo in učinkujejo. Da nekaj povzročajo. Da imajo posledice. Tudi neprijetne, negativne, celo nevarne posledice. Še posebej, če so mišljene in izgovorjene resno in če jih jemljemo resno.

Oporečniki pa odgovarjajo, da so besede nekaj abstraktnega, kar nima direktne ali vsaj ne dokazljive zveze s posledicami. Da so besede tako rekoč kar nekaj. Ali rečeno z neko drugo frazo: da beseda ni konj.

Jezikoslovno, komunikološko, filozofsko, hermenevtično gledano je zadeva precej komplicirana. Trditi, da besede ubijajo, je slikovita, pretirana, hiperbolična metafora, ki na dobesednem nivoju seveda ne drži.

Toda zakaj bi metafore razumevali