Rubrike
#Stephen King #branje #odlomek #nove knjige
»Ben!« je zaklical klovn. »Ali hočeš balon, Ben?« [odlomek iz knjige]
Logo 17.08.2019 / 14.50

Mrtve ustnice so bile raztegnjene v zlovešč nasmeh. Zobje so se poševno režali kot spomeniki na zapuščenem pokopališču.

»Tisti trenutek je prvič začutil resnično grozo in vse skupaj ni bilo pravzaprav nič nadnaravnega. Bilo je le zavedanje, s kolikšno lahkoto je mogoče zapraviti svoje življenje.«

V romanu Tisto Stephena Kinga sedem najstnikov doživi grozljivo izkušnjo. Spopasti se morajo z nečim groznim, kar že stoletja ustrahuje in mori. Vsakih 27 let se zbudi in se hrani z ljudmi. Najraje z otroki. Ko Georgie postane žrtev, se njegov brat Bill s šestimi prijatelji odloči, da bodo izsledili to zlo. Po 27 letih se groza ponovi. Že odraslih sedem prijateljev se vrne, da bi s tistim enkrat za vselej obračunali. Vleče jih sila, da se ji ne morejo upreti: »Bill je verjel, da je vse pobila ista oseba … če je sploh bila oseba. Včasih ni bil čisto prepričan.« Knjiga, ki je kljub obsegu bralec ne more odložiti, saj ga vleče in ne izpusti.
Zgodbo o nastanku slovenskega prevoda ene od največjih uspešnic kultnega grozljivkarja Stephena Kinga — izšel je pri Beletrini — si lahko preberete v intervjuju s prevajalcem dvodelnega romana v skupnem obsegu 1366 strani. Prvi del filma Tisto smo gledali že leta 2017, nadaljevanje z naslovom Tisto: Drugo poglavje pa štarta v naših kinih 5. septembra.

Stephen King: Tisto

Na steni kabineta je visela črno-bela fotografija Ansela Adamsa s podobo kalifornijskega naravnega parka Big Sur. Rich jo je odmaknil na njenih nevidnih tečajih, in za njo se je prikazal sef. Odprl ga je in se z roko prebijal skozi svežnje raznih dokumentov, vezanih na hišo, ki je samozavestno stala na območju med geološko prelomnico in področjem pogostih požarov, ter skozi papirje o lastništvu desetih hektarjev gozda v Idahu in ne prevelik kup delnic. Delnice je kupoval na slepo srečo – kadar je srečal svojega borznega posrednika, se je ta vedno prijel za glavo – a njihova vrednost je z leti počasi, a zanesljivo rasla. Včasih ga je presenetila misel, da je bil skoraj … ne prav zares, ampak vendarle skoraj … bogat. Vse po zaslugi rock and roll glasbe … in »glasov«, seveda.
Hiša, zemlja, delnice, zavarovalna polica, celo kopija njegovega volila in oporoke. To so vezi, ki sestavljajo zemljevid tvojega življenja, je pomislil.
Nenadoma ga je prešinilo in začutil je divjo potrebo, da bi iz žepa potegnil svoj zippo in vse skupaj zažgal; vse te prazne, papirnate, namišljene vrednote, ki so prišle od kdo ve kod in kdo ve kaj v resnici pomenijo … tistemu, na katerega se glasijo, tistemu, za katerega so bili izdani certifikati. Z lahkoto bi jih zažgal. Dokumenti v sefu mu naenkrat niso pomenili nič. 
Tisti trenutek je prvič začutil resnično grozo in vse skupaj ni bilo pravzaprav nič nadnaravnega. Bilo je le zavedanje, s kolikšno lahkoto je mogoče zapraviti svoje življenje. To je bilo tisto, kar je bilo pravzaprav strašljivo. Samo potisneš ventilator v bližino vsega, kar si nakopičil v vseh teh letih, in nato vključiš prekleto mašino. Enostavno. Zažgeš ali odpihneš … da ostane samo prah.
Za papirji, ki so bili samo v daljnem sorodstvu z resnično valuto, je bila prava stvar. Gotovina. Štiri tisoč dolarjev v desetakih, dvajsetakih in petdesetakih. 
Ko jih je vzel in jih tlačil v žepe svojih kavbojk, se je spraševal, ali ni nemara vedel, kaj počne, ko je tu notri shranjeval ves ta denar … en mesec petdeset dolarjev, sto dvajset naslednjič, mesec dni kasneje morda samo deset. Skrivna zaloga. Denar za trenutek, ko jo hočeš odkuriti. 
»Hej, to je strašljivo,« je spregovoril, nevede, na glas. S praznim pogledom je zrl skozi okno na plažo. Nikogar ni bilo, surferji so odšli, prav tako par na medenih tednih (tako sta bila vsaj videti).
Ah ja, fant … stare podobe se vračajo. Se spominjaš Stanleyja Urisa, na primer? Zastavim vse svoje dlake, da se ga … Se spominjaš, kako smo izgovarjali te besede in so se nam zdele frajerske? Stanley Urin, so ga klicali starejši fantje. »Hej, Urin! Hej, ti prekleti Jezusov morilec! Kam pa kam? Ali ti ga bo pušnil kdo od tvojih pederskih prijateljčkov?«   
Zaloputnil je vrata sefa in obrnil sliko nazaj na svoje mesto. Kdaj je nazadnje pomislil na Stana Urisa? Pred petimi leti? Desetimi? Dvajsetimi? Rich in njegova družina so se odselili iz Derryja spomladi 1960, in kako hitro so zbledeli vsi tisti obrazi, obrazi vseh v njihovi tolpi, tisti bedni družbi luzerjev z njihovim majčkenim bunkerjem v močvari, ki so ji takrat rekli Pušča … smešno ime za območje, ki je bilo vso zaraščeno z bujnim rastlinjem. Zezali so se, da so raziskovalci v džungli ali posebne inženirske enote, ki se med drugo vojno vkopavajo na pacifiškem atolu, da bi zaustavili prodor Rumenčkov, zafrkavali so se, da gradijo velik jez, igrali so se kavboje, vesoljce na planetu, ki je pokrit z veliko džunglo … kar hočeš … ampak karkoli že so bili, ni pozabil, čemu je bilo vse skupaj pravzaprav namenjeno: da bi se skrili. Skrili pred starejšimi fanti. Skrili pred Henryjem Bowersom in Victorjem Crissom in Belchem Hugginsom in vsemi ostalimi. Kakšna združba luzerjev so bili … Stan Uris s svojim velikim judovskim nosom, Bill Denbrough, ki je lahko brez obupnega jecljanja, od katerega te je skoraj nekam pritisnilo, zaklical le »Hija, Silver!«, Beverly Marsh s svojimi modricami in zvitimi cigaretami, ki jih je skrivala v zavihanih rokavih svoje bluze, Ben Hanscom, ki je bil tako debel, da je bil videti kot človeška verzija Moby Dicka, in Richard Tozier s svojimi debelimi očali, s povprečno oceno pet v šoli in s svojo jezikavostjo in obrazom, ki je vabil, da bi mu kdo dal novo in vznemirljivo obliko. Ali je obstajala ena beseda, s katero bi jih lahko opisali? O ja. Je bila, od vekomaj. Le mot juste, beseda, ki jih je zelo natančno opisala. Le mot juste v njihovem primeru je bila beseda šleva. 
Kako je vse prihajalo, kako je vse prihajalo nazaj … in sedaj je stal tukaj v svoji delovni sobi in se nemočno tresel kot klateška mačka, ujeta v viharju … tresel se je, ker fantje, s katerimi je bežal, niso bili vse, česar se je spomnil. Bile so še druge stvari, stvari, na katere ni pomislil že leta, čeprav so nezavedno drhtele pod površino.
Krvave stvari.
Tema. Trda tema.
Hiša v Ulici Neibolt in Bill, ki je kričal: Ti si u-ubil mojega brata, ti za-zajebana sv-sv-svinja!
Koliko se je spomnil? Ravno dovolj, da se ni hotel spomniti ničesar več … in za to lahko zastaviš vse svoje dlake.
Zaudarjalo je po smeteh, zaudarjalo je po dreku, in zaudarjalo je še po nečem drugem. Po nečem, kar je smrdelo huje od vsega naštetega. To je bil smrad pošasti, smrad Tistega … tam spodaj, v temi pod Derryjem, kjer so ropotali stroji, venomer. Spomnil se je Georgea …

[…]

Spodaj na ledu je bila postava.
Ben je strmel vanjo in pomislil: Spodaj je nekdo, ampak, ali je mogoče, da ima na sebi takšno obleko? Saj to ni mogoče, kajne? 
Postava je imela na sebi oblačilo, ki je bilo videti kot srebrno bela oprava za klovna. V mrzlem vetru je plapolala okoli njega. Na nogah je imel prevelike oranžne čevlje, enake barve so bili tudi cofi, ki so bili namesto gumbov nameščeni na prednji strani kostuma. V eni roki je držal vrvice, ki so se vzpenjale do šopa raznobarvnih, v zraku lebdečih balonov. Ko je opazil, da so se začeli premikati proti njemu, ga je še bolj močno zapljusnil nekakšen nestvaren občutek. Zaprl je oči, si jih pomel in jih zopet odprl. Še vedno je bilo videti, da baloni plavajo proti njemu. 
V glavi je zaslišal besede gospoda Fazia. Pazi se ozeblin, fant.
Moral je biti privid, ali iluzija, ki je v takšnem vremenu nastala zaradi nekakšnega čudnega trika narave. Spodaj na ledu bi lahko bil nekdo, prav mogoče je, da bi bil oblečen v kostum klovna. A baloni nikakor ne bi mogli plavati v Benovo smer, proti vetru. Čeprav je bilo videti, da se dogaja natanko to.  
Ben! je zaklical klovn spodaj na ledu. Ben je menil, da sliši glas le v svoji glavi, čeprav je imel občutek, da ga je slišal v ušesih. Ali hočeš balon, Ben?
V glasu je bilo nekaj tako zlobnega, tako groznega, da je hotel čim hitreje pobegniti stran od tod, ampak njegove noge so bile prilepljene na tla kot tiste gugalnice na otroškem igrišču pred šolo. 
Lebdijo v zraku Ben! Vsi lebdijo! Vzemi enega in ga preizkusi!
Klovn je začel hoditi po ledu naprej proti mostu čez Kanal, kjer je stal Ben. Ben ga je nepremično gledal … gledal ga je, kot gleda ptica bližajočo se kačo. Baloni bi morali počiti v hudem mrazu, ampak niso. Lebdeli so nad klovnovo glavo in pred njim, ko bi pravzaprav morali plavati za njim, v smeri Pušče … od koder je, Ben je bil o tem prepričan, moral priti ta stvor. 
Ben je opazil še nekaj.
Čeprav so zadnji žarki dnevne svetlobe metali rožnati sijaj na ledeno površino Kanala, klovn ni imel sence. Sploh nobene. 
Všeč ti bo tukaj, Ben, je spregovoril klovn. Sedaj je bil tako blizu, da je lahko Ben slišal klenkajoči zvok njegovih smešnih čevljev, ko je stopal po neravnem ledu. Všeč ti bo tukaj, obljubim, vsem deklicam in dečkom, ki sem jih spoznal, je všeč tukaj, saj je kot v Ostržkovi Deželi radosti ali Deželi Nije Petra Pana. Tukaj jim ni potrebno nikoli odrasti in to si želijo vsi otroci! Pridi torej! Oglej si, kako je pri nas, vzemi balon, nahrani slone, zapelji se na vrtiljaku! O, všeč ti bo in o, Ben, kako boš lahko lebdel …
Kljub strahu je Ben ugotovil, da je en del njega želel vzeti balon. Kdo na vsem svetu pa ima balon, ki plava proti vetru? Kdo je že kdaj slišal kaj takega? Ja … želel je balon in hotel je videti klovnov obraz, ki je bil obrnjen navzdol proti ledu, kot bi se hotel zaščititi pred morilskim vetrom.
Ben ni vedel, kaj bi se lahko zgodilo v nadaljevanju, če se ne bi v tistem trenutku oglasila sirena na strehi derryjske Mestne hiše … tudi ni hotel vedeti. Pomembno je bilo, da je predirljiv zvok zarezal v zimski mraz. Klovn je vznemirjeno dvignil glavo in Ben je videl njegov obraz.
Mumija! O moj bog, mumija je! je bila njegova prva misel, pospremljena s tolikšno grozo, da se je moral z rokami krčevito oprijeti železne ograje mostu, da ni omedlel. Seveda ni bila mumija, ni mogla biti mumija. Saj so bile egiptovske mumije, veliko jih je bilo, to je vedel, ampak predstava, ki mu je šinila v glavo, je bila povezana s točno določeno mumijo … prašno pošastjo, ki jo je v tistem starem filmu igral Boris Karloff in jo je pretekli mesec videl v nočnem programu grozljivk na televiziji.
Ne, tudi ta mumija ni bila, ni mogla biti. Pošasti iz filmov niso resnične, to je vedel vsak, celo mali otroci. Ampak …
Ni bil naličen s filmsko šminko. Prav tako ni bil enostavno povit s trakovi. Trakove je imel, a ti so bili večinoma okrog vratu in zapestja, od koder so plapolali v vetru, ampak Ben je lahko jasno videl njegov obraz. Bil je zelo razbrazdan, koža na njem je bila nagubana kot star pergamenten zemljevid, na več mestih je kot cunja visela z obraza, meso pod njo je bilo kot strohnelo. Koža na čelu je bila počena, a ni bilo nobene krvi. Mrtve ustnice so bile raztegnjene v zlovešči nasmeh nad žrelom, v katerem so se poševno režali zobje kot spomeniki na zapuščenem pokopališču. Dlesni so bile razžrte in črne. Ben ni mogel videti oči, a nekaj se je bleščalo globoko v nagrbančenih očesnih jamicah, temnih kot oglje … nekaj, kar se je svetilo kot hladen dragulj v očeh egiptovskih skarabejev. Čeprav je veter pihal v nasprotno smer, se mu je zdelo, da je zavohal cimet in prašnate dišave, s katerimi posujejo mrtvaški prt … in v kraste zasušeno kri, drobce rje … 
»Tukaj spodaj vsi lebdimo,« je zakrakala klovnovska mumija in Ben je v dodatni grozi opazil, da je stvor nekako prišel do mostu. Sedaj je bil tik pod njim in je proti njemu stegoval suho in zveriženo roko, s katere so kot zastavice visele zaplate kože, pod njo pa se je svetlikala rumenkasta kost.

NAROČI SE
#Stephen King #branje #odlomek #nove knjige
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke