Ali je nasprotovanje ekologističnemu aktivizmu Grete Thunberg res gonja proti dobronamernemu dekletu, čigar zgledu bi v resnici morali slediti, ker podnebna ura kaže pet pred dvanajsto?
To vprašanje je irelevantno. Kdor se angažira za nek cilj, se v tem neprijaznem, sumničavem, ciničnem, vulgarnem svetu hočeš-nočeš izpostavi tudi gonji. Je pa seveda res, da je tudi gonja v funkciji cilja: bolj izpadeš prepričljiv, če trdiš, da si tarča gonje.
Berem, da tiste, ki s cinizmom gledajo na popotovanje mlade Grete čez Atlantik na kao eko jadrnici, »okoljski analitik« Luka Omladič opisuje takole:

Prizanesljiv prezir

Zanikovalce podnebnih sprememb prizanesljivo preziram približno tako kot vernike chemtrailsov, antivakserje, konspiracioniste itd. To so zame ljudje iste baže — le da razen tistih, ki se baje spoznajo na podnebje, nimajo izrazitega političnega prepričanja. Desnega, seveda.
Zanikanje podnebnih sprememb je bolj kot desničarsko, populistično prepričanje v resnici reakcija na večdesetletno demagogijo ekologov in zelenih o rapidno bližajočem se koncu sveta. Apokaliptična propaganda okoljevarstveništva, ki so jo po zatonu in asimiliaciji zelenih strank posvojili mainstream levičarji, je dosegla kvečjemu to, da je zavedanje okoljske problematike postalo norma — kar je seveda prav —, medtem ko je bil njen učinek na okolje zanemarljivejši.
Podnebne spremembe so potegnile za seboj politične spremembe. Zato je z vzponom populizma prišlo do backlasha. Proti levici in celo proti okolju. Ekologija je po njihovem stara socialistična ideja in krinka za globoko državo, če ne celo direkt fake news. Zato danes desničarji zmerjajo okoljsko ozaveščene z ekosocialisti in se režijo mali Greti.

Problem niso SUV

Levica pa na vse to ne zna reči drugega, kot da šimfa belopolte moške srednjih let, ki da »niso pripravljeni spremeniti svojega življenjskega sloga« — in še naprej tankajo dizel v svoja namišljena in nečimrna športno-utilitarna vozila.
Problem seveda niso SUV, niti belopolti moški srednjih let. Problem je v tem demografskem, socialnem, starostnem, spolnem, kulturnem, da ne rečem celo rasnem in civilizacijskem posploševanju.
Omalovažujoče govoričenje o belopoltih moških srednjih let spada v isto paradigmo kot rasizem, nacionalizem, antisemitizem in podobne -fobnosti. Seveda ni tako gnusen in je morda celo dobronameren — saj se navsezadnje nanaša sam nase, ne na dobesedno druge in ne na domnevno manjvredne, temveč na tiste med nami, nam sicer enake ali podobne, pa vendarle drugačne, ki pač živijo v zmoti.
Kulpabilizacija belopoltih moških srednjih let je samonanašajoča kulminacija zahodnjaške tolerantnosti, ki je prignala politično korektnost tako daleč, da namesto drugih in drugačnih sesuva svojo raso, narod, skupnost. Ker je tako bolj varno, dopustno, sprejemljivo in za nameček še bolj pošteno, malodane objektivno.

Desničarske blodnje

Prosim, če takoj nehate šimfati belopolte moške srednjih let. Da nehajo, pozivam zlasti belopolte moške srednjih let.
Ker če dobro razmislim: ali belopolte moške srednjih let šimfa še kdo drug razen belopoltih moških srednjih let? Temnopolti mladi moški, ki na našo grozo navaljujejo v utrdbo belopoltih moških srednjih let, jih zagotovo ne šimfajo!
S šimfanjem belopoltih moških srednjih let je treba nehati zato, ker s tem nevede in nehote dajemo prav desničarskim blodnjam o temnopoltih mladih moških, ki da ogrožajo naš narod, državo, kulturo, vrednote in civilizacijo.
S tem razpihujemo požar, ki ga podtikajo ksenofobni, nehumani, nesolidarni paranoiki s trditvami, da je naša lastna država prijaznejša, bolj razumevajoča, celo radodarnejša do tujcev, ki meni nič, tebi nič prihajajo, kot pa do nas samih. Da jim bolj pomaga in privošči več pravic kot nam samim. Belopoltim moškim srednjih let. Plus-minus. Avtohtnim Slovencem. Morda celo ženskam, ampak to ni zdaj tako urgentno. Razen če so tudi same desničarke in če mislijo, da je abortus umor.

Nadzorovano rogoviljenje

Namesto belopoltih moških srednjih let je treba začeti šimfati Greto Thunberg. Ne nje osebno, seveda, saj je pametno in prikupno dekletce in niti ni sama za nič kriva.
Da je osrednja figura svetovnega zavzemanja za zmanjšanje tako imenovanega ogljičnega odtisa 16-letno dekle, pa je na vsak način bizarno. Že sámo po sebi. Neglede na njeno podkovanost ali nepodkovanost v pertinentnih znanostih.
V zvezi z mladinskim podnebnim protestom letos marca je Vesna V. Godina napisala — naj spomnim —, da gre za »nateg«:

Pedofrastija

In če že ne verjamete VVG, boste morda verjeli Žigi Turku, ki je lansiral — vsaj v Sloveniji, via Nassim Nicholas Taleb — termin »pedofrastija«. Izkoriščanje otrok z apeliranjem na emocije oz. na materinska, očetovska čustva za doseganje večje prepričljivosti Taleb definira v svoji knjigi Skin in the Game: Hidden Asymmetries in Daily Life, konkretno v poglavju Pedophrasty, Bigoteering, and Other Modern Scams, ponatisnjenem tudi na Mediumu.
No, s tem se da marsikaj razložiti. Od ciganskih beračic z dojenčki in pričanja »uboge« Nayirah iz Iraka pred Kongresom ZDA (v resnici je bila hči kuvajtskega ambasadorja) mimo Aylana Kurdîja — čigar utopljeno in brž fotografirano trupelce so v Spectatorju interpretirali kot »narcisoiden […] snuff za progresivce« in »dead-child porn«, vendar »ne za spodbujanje debate o migracijah v 21. stoletju, ampak za vzbujanje samozadovoljnega občutja žalosti zahodnjakov« — in (dodajam sam) Malale Yousafzai pa last but not least do Grete Thunberg.
O tem raje razmišljajmo. Ne pa da obtožujemo belopolte moške srednjih let.