Minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo in direktor Inštituta Jožef Stefan Jadran Lenarčič — ki bo vodil strokovno telo za pripravo tako imenovane nove Bele knjige —, sta pred dnevi na novinarski konferenci predstavila delo projektne skupine in strateške usmeritve.
Že tretja Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, je oz. bo — tako poudarja minister z ekipo — strateški dokument, krajši od Bele knjige iz leta 2011, po vsebini pa se bo ukvarjala z vprašanji prihodnosti družbe:

»Izobraževalni sistem je generator prihodnosti in je tisti, kjer se družbene spremembe najbolj poznajo. Bela knjiga ne bo nacionalna kurikularna prenova. Slednja je korak, ki sledi.«

V epicentru tega ideološkega dokumenta bo torej družba.

Ideologija v šolstvu(in športu)

V svoji prvi knjigi Ideološke paradigme v športu sem se pred več kot dvajsetimi leti spopadel z ideologijo v šolstvu in športu. Nenazadnje sem tudi magistriral (drugič) prav iz ideologije. Takrat sem bil aktivno vključen v nacionalno kurikularno prenovo. Iz prve roke sem spoznaval, kako poteka ideološka indoktrinacija. Pozoren sem bil predvsem na športno in feministično ideologijo. Tako mišičnjaki kot moškinje so se hoteli vsak po svoje infiltrirati v kurikulum. Kolege z Difa, ki jih je resnično ena sama moč in mišice — pameti in humanističnega znanja pa imajo bolj malo —, sem še nekako nevtraliziral. Feministke pa se niso dale.
Najbolj militantni aktivistki sta bili takrat in sta še danes psihologinja Ljubica Marjanović Umek in filozofinja Eva D. Bahovec, obe profesorici na FF.

Pestro

Sodeloval sem pri kurikularni prenovi vrtcev na področju gibanja, torej gibalnih dejavnosti, telovadbe, športa. Na področju družbe, kjer je imel feminizem največje apetite, je bilo zelo pestro — pa seveda tudi na področju zgodovine v osnovnih in srednjih šolah, kjer so ropotali prodomobranski desničarji.
Lahko rečem, da sem preprečil, da bi se šport kot koncept in kulturni fenomen prehitro znašel v vrtcu, kar mi mnogi Difovci še danes zamerijo. Dosegel sem, da so otroci v vrtcu gibalno aktivni in da telovadijo, medtem ko je športanje ostalo domena starejših otrok in mladostnikov.
Gibalne dejavnosti predšolskih otrok sem osvobodil spon agonistične športne ideologije — tako manifestne kot latentne. Da sem se dostojno znašel pri lomljenju ideoloških kopij, sem dodobra preštudiral filozofijo (beri: teorijo ideologije) Louisa Althusserja, Michela Foucaulta, Michaela W. Appla, Janeza Pečarja, Rastka Močnika, Slavoja Žižka in še koga …

Ideološki aparat države

Ker torej poznam teorije ideologij, ideoloških mehanizmov in institucij, me vedno znova zmotijo projekti, ki jih diktira država s svojim ideološkim aparatom. Šolski projekti še tem bolj. Šola je namreč po Althusserju temeljni vzvod ideološkega aparata države.
Moti me agresivna ideologija načrtovanja, ozaveščanja, torej pranja možganov. Moti me krščanska ideologija, ki se z veroukom poskuša infiltrirati v izobraževalni sistem. Motijo me ideologije raznih (sub)kultur, recimo moderne umetnosti.
Najbolj pa me moti anarholiberalna ideologija feminizma in LGBT, ki si na vse kriplje prizadeva indoktrinirati prihajajoče rodove otrok in mladostnikov s svojimi spodletelimi pogledi na teorijo spola in z vsem drugim, kar gravitira v ta register. Načitane in prefrigane aktivistke z akademskim pedigrejem dobro vedo, kako je mogoče s pomočjo šolskega kurikuluma prati možgane.

Tako imenovano strokovno telo

Tako imenovano strokovno telo, ki bo pripravilo dokument tudi na podlagi predlogov iz lanske javne razprave o Beli knjigi, bo vodil navidez nevtralni, verjetno pa režimsko vodljivi Jadran Lenarčič. Ta je poudaril, da bo v prihodnosti v izobraževalnem sistemu treba dati prostor ustvarjalnosti:

»Če naj Slovenija dosega svet, si mora postaviti cilje, ki jih ne more biti brez kakovostnega znanja, ustvarjalnosti, inovativnosti, podjetnosti in zaupanja — tudi do institucij.«

Strokovna ekipa je FDV-jevsko začinjena, torej levo kontaminirana — kot se za tak ideološki dokument spodobi. Nekdanja šolska ministra Igor Lukšič in Pavel Zgaga sta kompetentni imeni z levim pedigrejem, prav tako sindikalist Branimir Štrukelj ter upokojeni in neškodljivi ravnatelj Darko Rebernik.
Potem so tu še feministke: Alenka Švab, Ksenija Vidmar Horvat in Mihaela Novak Kolenko in seveda skoraj 80-letna Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je v skupini zaradi svojega minulega dela — recimo v zadevi koroška dečka, kjer je reševala ministrico Anjo Kopač Mrak (SD), CSD Velenje in svojo FSD.
Ideološko opozicijo omenjenim bo verjetno vzpostavljal Don Kihot s Teološke fakultete, filozof in zgodovinar Vojko Strahovnik.

Konservativna večina bo ostala zanemarjena

Bela knjiga bo tako kot vedno že po definiciji strateški dokument. Zato pa jo tudi redno, obdobno pišejo. Ampak strategija bo tokrat kontaminirana z določenimi ideologijami — zagotovo tudi s feministično-legebitrovsko. Teorija spolov bo dobila krila! Tako imenovano Poročilo Lunacek (Poročilo o časovnem načrtu EU za boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete takratne avstrijske evropske poslanke Ulrike Lunacek) ji bo dajalo kritje oz. legitimiteto.
Ker bodo Belo knjigo pisali pretežno levi ideologi, si upam napovedati, da bo proliberalna, usmerjena k človekovim pravicam (ki so skrajno raztegljiv pojem) in različnostim ter družbenim manjšinam in marginalcem, medtem ko bo konservativna večina ostala zanemarjena. Nekatere spolne anomalije oz. spolne preference in prakse bodo depatologizirane …
Trenutni kulturni in družbeni trenutek je pač takšen. Konstruktivne javne debate konservativnega porekla bodo onemogočene, preslišane, psihoanalitične replike pa izžvižgane … Psi bomo lajali, karavana pa bo šla naprej. Sam lahko rečem samo to, da se nam pišejo črni časi.