V času političnega ekstremizma, terorizma in spodbujanja strahu pred drugačnostjo se študentka Ana pridruži skupini anarhistov in si zastavi nalogo: odide v evropsko prestolnico, spremeni ime, se infiltrira med prostitutke in čaka svoj trenutek. Sledi ji njena sestra Sonja — ki pa ne čaka, ampak išče Ano. Medtem odjekne novica o atentatu na pomembnega politika. V kaosu iskanja krivca, teorij zarote, vsesplošnega obtoževanja političnih, verskih in rasnih skupin ni zastavljeno samo tisto bistveno vprašanje: kateri so razlogi, zaradi katerih se rodi potreba po tako skrajnih dejanjih?
In še pomembneje: kaj ali kdo je v resnici Behemot?
Jernej Županič (1982) je prevajalec, pesnik in pisatelj. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in filozofije. Prevaja iz angleščine v slovenščino in obratno. Med avtorji, ki jih je prevedel, so David Foster Wallace, J. M. Coetzee, Rachel Cusk, Lydia Davis, Dave Eggers in C. D. Wright. Za prevod zadnjih treh je leta 2017 prejel nagrado Radojke Vrančič. Županičev roman Mamuti je leta 2019 prejel nagrado kritiško sito, ki jo za najboljšo knjigo preteklega leta podeljuje DSLK. Behemot je izšel pri Beletrini.

Jernej Županič: Behemot

Nič ni zares, vse je zaigrano, premišlja Manon in ve, da bi bilo bolje, če ne bi premišljevala. Njeno stanovanje je v hiši z notranjim dvoriščem, ozkim, tesnim. Ona je dneve in dneve tesnobna v tesnem stanovanju. To niso prijetni časi. Manon se prostituira v svojem stanovanju, kamor ji zvodnik pošilja stranke in kamor jo pride vsakih nekaj dni ali tednov pogledat, preverit. Zvodnik ne vidi razlike med resničnim in lažnim prostituiranjem, in morda res ni razlike. Manon se pretvarja. Manon si v prostih urah, ki jih je v dnevu dovolj, kuha v drobni kuhinjici ali bere za majhno, tesno mizo v kotu z mizo. Edino ogledalo v stanovanju je v kopalnici, ki je majhna. Tesno ji je, se zaveda, ampak kaj pa naj bo drugega ženski, ki tako živi. Dopusti si to tesnobo, ker je od nje pričakovana, po drugi strani pa se zaveda, da bi jo občutila tudi brez teh pričakovanj. Zvodnik na ulici ne uporablja svojega imena, temveč vzdevek, tudi Manon ga kliče po vzdevku, vzdevek bi se lahko prevedlo kot Velik ali Veliki. Manon ne ve, ali se to nanaša na njegovo postavo, ki je velika in postavna, Veliki — to je v Manoninem maternem jeziku neroden vzdevek, nič posrečen — ima široka ramena in je visok in močan, ali na njegov penis, ki je menda velik, tako vsaj pravijo punce, ki se ne pretvarjajo, ki se nimajo za kaj pretvarjati, ko se z njimi pogovarja, pravijo Manon, ki se v vsaki interakciji z njimi pretvarja in ji je zaradi tega še bolj tesnobno, kot bi ji bilo, če bi se prostituirala zares, in je zaradi te dodatne tesnobnosti njena igra še toliko boljša. Ona sama ni nikoli videla zvodnikovega penisa, tega ji ni bilo treba, nobene iniciacije ali službenega razgovora ji ni bilo treba, to je stvar iz filmov in knjig, in od kod naj bi torej to vedele druge punce, od kod torej ta fama o tej batini. Manon za mizo bere knjige, v katerih se ljudje delajo, da so nekaj drugega, kot so v resnici. Prebere resnično zgodbo o moškem, ki se pred družino pretvarja, da je zdravnik, in se vsak dan vozi v svojo neobstoječo zdravniško službo v nekem drugem mestu, potuje po neresničnih konferencah, opravlja neresnične operacije ter si, v resnici brezposeln, sposoja vedno več denarja, dokler se vse skupaj ne sesuje in moški v tisti hlastni paniki, ki jo Manon dobro pozna, iz sanj in iz življenja, pobije svojo družino, vse, vključno z otroki, in tu se zgodba konča, konča z njegovim poskusom samomora, in Manon tak konec dobro razume, kako pa bi bilo lahko drugače. To je dobra zgodba, premišlja Manon, ko lista, zgodba, ki jo je enostavno povzeti v nekaj stavkih, takšne so dobre zgodbe, moja zgodba pa je slaba. Preveč neznank, preveč zmedenih motivacij, se zaveda. Stranke prihajajo in odhajajo, nič posebnega. Punce, ki se oglasijo kdaj pri njej, »punce«, kot pravijo druga drugi, povohljajo po njenem stanovanju, ko ne gleda, pretaknejo tu šal in tam revije, in pokomentirajo, da ni nič posebnega. Manonino stanovanje gleda na dvorišče, nikamor drugam. Dvorišče je ozko, zanemarjeno, nihče ga nima za svojega. Punce sedijo, vsaka posebej pride, kajti stanovanje je premajhno za več ljudi, za Manonino mizo in kadijo, ugašajo cigarete v pepelniku na sredi mize, ki ga Manon, ki puncam sedi nasproti, vsake toliko časa sprazni, in komentirajo Manonino življenje, njeno situacijo. Še kar dobro, pravijo. Nič posebnega. Manon jim pove o svojih zanimivejših strankah in one njej o svojih, njihove stranke so resnične in resnične so tudi njihove zgodbe, medtem ko so Manonine lažne, kot je lažna ona sama. Manon svoje zgodbe prilagaja njihovim, svoje vedenje njihovemu. Punce dobro ali slabo opazujejo. Manon ve, da vse rade govorijo, se podreja tej njihovi želji po govorjenju. Preglasno in prepogosto se smeji, da bi jih s tem opogumila k nadaljevanju v nedogled. Prepogosto izraža navdušenje, fascinacijo. Kakšna punca jo ob tem pogleda postrani, stavek se ji zatakne, a potem vedno nadaljuje, kot da ni nič. Manon se dela, da ničesar ne opazi, in to pretvarjanje je nalezljivo. Včasih skupaj obedujejo. Manon tistim, ki jedo, včasih kaj skuha, kaj majhnega, neopaznega, to je vloga, ki ji je všeč, ker lahko ob njej pozabi na drugo vlogo. Punce brskajo po krožniku, ne smem preveč, saj veš, postava. To je važno. Manonina postava je jedro njenega vztrajanja v tej vlogi. Ona bolje od nje same ve, kaj je resnično in kaj lažno, drugače se odziva na laž. Kadar se Manon izgubi, jo telo potegne nazaj ven. Telo je obešalnik, za oblačila. Še za kaj drugega, pomisli, ko zapira kako knjigo. Preveč bereš, bolje pospravljaj te knjige, pravi njen zvodnik, kadar je na obisku. Si nisi mogla najti česa boljšega? Veliki ni slab, samo pokvarjen. Stranke niso ne lepe ne grde, so samo sredstvo. So same lažne, skupek prhkih značilnosti in gest in manir, ki se sesuva v nič. Kadar je stranka nasilna, Manon pobegne skozi vrata stanovanja, si spotoma navleče kaj, kar leži po tleh ali visi pri vratih, in stranko zaklene noter. Stranka razbija po vratih, gleda skozi okno in si ne upa skočiti iz četrtega nadstropja, to je pameten strah, premeten strah, ki ve, kam se mora usmeriti in kje končati. Stranka opazuje vrvi za perilo, ki so napete pred nekaterimi drugimi okni, ne pa tudi pred Manoninim, in premišlja, ali bi se lahko z njimi, po njih, kako spustila na tla, hitro se zave, da je šla predaleč, ne razmišlja več o škodovanju Manon, le še o pobegu, ampak vrata so trdna in zaklenjena. Manon se ustopi na podestu ali se skrije v omaro za metle v pritličju in pokliče zvodnika, nikogar ni na stopnišču, ostali stanovalci hiše ostajajo v svojih stanovanjih. Zvodnik pride takoj, vsakokrat takoj, nekje blizu živi ali pa je ves čas v svojem rajonu, pride sam ali v spremstvu še nekega moškega, ki ga Manon ne pozna, a ga iz incidenta v incident bolj spoznava, ta moški je morda tudi sam zvodnik, ali se zvodniki družijo z zvodniki, se sprašuje Manon, ko pride, ima Veliki za pasom pištolo in v roki železno palico, Manon mu da ključe stanovanja, Veliki stopi noter in s palico prebuta stranko. Manon je to v zadoščenje, ni nad tem. Ne prenese, da bi bil v tej predstavi resničen samo njen strah. Ko zasliši krike, se vrne v stanovanje, gleda Velikega, ki je res velik, vsakokrat večji od nasilne stranke. Ne gleda ga in ne posluša. Veliki stranki, ki leži na tleh krvava, z železno palico včasih polomi prste. Manon gleda s kotičkom očesa. Stopa po stanovanju in se obrača stran in nadaljuje svoje tesno življenje, morda si kuha kavo, ki jo bo ponudila tudi Velikemu, morda se hodi urejat pred ogledalo. Resnično je samo tisto, kar se zadre globoko, in tako mora biti. Resnični so polomljeni prsti. Manon sedi za mizo s kadečo se kavo. Zvodnik brca stranko v glavo, zadržano, profesionalno, toliko, da ji zlomi nos, če ni že zlomljen. Veliki ni neumen, samo čuden in velik in močan. Manon se zdi, da nekaj ve. Če jo bo kdo prebral, jo bo on, razmišlja, ko sedi za mizo pred to kavo, črno, dobro sladkano, ali pa jo je nemara že, pa mu je vseeno. Veliki ve, kaj naredi vtis na punce ali kaj naredi vtis na Manon; stranko zvleče za mizo, jo posadi na stol nasproti njej in se z njo pogovarja, ji pojasni pogoje storitev, ji pojasni svoj in njen in Manonin položaj. Stranka kima, Manon pije kavo, umirjeno. Veliki govori tiho in sosedje nikoli ne pokličejo policije. Stranko prime za lase, preplete prste s temi cenenimi lasmi, prhkimi, in se prijazno pogovarja, jo trešči s palico po zobeh, se še naprej pogovarja. Stranka izpljune dva ali tri zobe, včasih več. Manon je ne gleda, samo te zobe na mizici.

Da ga ne bi čutila

Potem ko Veliki stranko potisne skozi vrata stanovanja, se usede nazaj in spije kavo in prijazno meri Manon, češ. Manon gleda skozenj, vsaka punca najbrž tako gleda skozenj, si misli. Ko odide tudi Veliki, pospravi. Z mokro krpo dobro pobriše kri s tal in mize, pospravi zobe. Ob mizico nastavi roko in jih pomete vanjo, vrže jih med organske odpadke. Dopusti si gnus in zadoščenje, in to zadoščenje je nekaj pošastnega. Želi si, da ga ne bi čutila, a si ne more kaj. Če mora biti karkoli resnično, si reče, naj bo tudi to. Po nasilnih strankah in obiskih Velikega se sestavlja. Postavi se pred edino ogledalo v stanovanju, pred ogledalo v kopalnici, in se gleda, dokler se ne vidi več in vidi le še fikcijo. Dekle, žensko, ki je pravkar prišla v mesto, iščoč lepšo, a ne drugačno prihodnost, in spoznala zvodnika, o katerem se govori, da dobro skrbi za svoje punce. Dekle iz Vzhodne Evrope, ki si je spremenilo ime in prišlo sem v nekaj mesecih zaslužit za nekaj let brezdelja ali študija v domovini, v tistih depresivnih krajih, iz katerih vsi bežijo. Manon mora z dobrim delom sebe verjeti svoji vlogi, sicer je ne more uspešno igrati. Punce ničesar ne sumijo, Veliki morda sumi, a četudi, zanj to ničesar ne spremeni. Manon ni pri policiji, ni undercover, to je jasno vsakomur, ki jo vidi, in to je jasno tudi njej sami. Njeno stanovanje je ozko in dolgo, v eni sami črti se izteguje od vhodnih vrat s podesta notranjega stopnišča k enemu samemu oknu, ki gleda na dvorišče.

Entropija

Stanovanje je visoko, v četrtem nadstropju, in okno gleda na jug, zato sta vedno temačni le kuhinjica in kopalnica, ki se brez oken gneteta na vhodni strani. Miza, za katero Manon jé kosila in večerje in za katero ponavadi bere, je pod oknom. Knjige ležijo na mizi brez reda. Odložene so, kamor so bile odložene. Drugo se nabira drugod po stanovanju, bliže vhodu. Manon o stanovanju nima mnenja, njegova prebivalka je, ono je njeno okolje, stroj za bivanje. Ničesar ni prinesla vanj in ničesar ne bo iz njega odnesla. Nima ga ne rada ne nerada. Zgodbe o ženski z istim imenom, kot je njeno, in istim poklicem še ni prebrala, tako starih knjig ne more brati. Na njej sami ni ničesar zelo starega, a tudi ničesar, kar bi bilo povsem novo, in to prenaša na svoje stanovanje. Stanovanje ni izrabljeno, zdrajsano do neprepoznavnosti, ampak stranke in čas vanj počasi vnašajo entropijo. Reči se nabirajo. Manon ni depresivna, samo tesnobna, ampak to je normalno. Entropija napreduje nezadržno, kot vedno in povsod, to je normalno. Stranke so hudiči. Ampak znosni. Manon se pretvarja, da se prostituira, in lažni denar skriva za odstopljeno parketno letvico in se zaveda, da bi ga zvodnik ali kdorkoli drug, ki bi si s tem dal opravka, odkril v nekaj minutah. Denar ni pomemben, pomembno je to življenje, denar je zgolj njegovo sredstvo.

Med ženskami, ki jim je neprijetno

Manon za mizo, na kateri leži odrinjen krožnik hrane, ki je ni pojedla, ker, saj veš, postava, tudi njena postava je pomembna, bere knjige, v katerih ljudje skrivajo reči na nepričakovana, kontraintuitivna mesta in v katerih nekateri na ta mesta skrijejo same sebe. V neki zgodbi je v hiši, veliki hiši, kakršne Manon nima, manjša replika taiste hiše, in v njej še manjša in še manjša in tako naprej. V neki drugi zgodbi pismo, ki ga junak išče, uokvirjeno visi na steni. To je ona, ta oseba in hkrati iskano pismo. Manon gre po mestu, sprehaja se po sivih pločnikih, vsi pločniki so sivi. Redko gre ven, ne vsak dan. Pločniki so mokri od dežja prejšnjega dne, z drevja po parkih curlja. Hodi neopazno. Kot vsaka punca, ki ne išče strank, se na ulici dela, da je nekdo drug, torej je lahko ona sama, ampak to je nevarno, ampak to je v redu. Hodi z zadržanim korakom, ženiranim, težkim, ženska med drugimi ženskami, ki jim je neprijetno.