Revija
#fake news #televizija #mediji
Baby fake news: Ganljivost, lahkovernost, dobičkonosnost
Logo 30.12.2019 / 16.49

Ali se je prvotna paranoja o ukradenih YU novorojenčkih morda prevesila v paranojo o zaroti proti nekdanjim komunistom?

Srečanje matere in sina, ki se baje nista videla 36 let. Prizor iz prispevka v Dnevniku TVS v petek, 27. decembra 2019.

So se na Pop TV (Ganljivo snidenje: mati in sin sta se po 36 letih prvič objela) in TV Slovenija — pa tudi v drugih medijih — s srce parajočimi zgodbami o ukradenih dojenčkih prenaglili?
Novinarji nasedejo marsičemu: včasih navadnemu goljufu, ki prodaja ledvico — kot recimo leta 2015: Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji —, drugič spet dezinformacijam in lažnim novicam.
Dogaja pa se tudi, da je medijska lahkovernost premišljena: novinarji in uredniki se zavedajo, da nekaj morda ni res, vendar se nočejo upreti skušnjavi dobičkonosnosti in pri njej z nekaj zadržanosti sodelujejo.
Morda je pretirano reči, da gre v tem zadnjem primeru za fake news. Toda zgodbi beograjskega društva Nestale bebe Beograda, ki ga vodi neka odvetnica — »majka je koja će pronaći i svoje oteto dete« —, in o ganljivem snidenju dvojice izmed vsaj 20.000 (!) ukradenih otrok v organizirani trgovini z njimi, nimata preveč trdnih temeljev.

Ločena in združena

V Slovenijo jo je v zadnjem času prinesel predvsem »aktivist« Marko Markić Ivić kar po Skypu. »Zorana«, ki je pred leti baje hotel posvojiti otroka in pri tem ugotovil, da bi si ga lahko izbral glede na podobnost svoji ženi (po ogledu matere v porodnišnici), so predstavili kot človeka, ki je našel s svojo dolgo izgubljeno mater. Ta človek tudi ve, da ga je organizirana kriminalna združba, razpredena po ozemlju nekdanje Jugoslavije, pred okoli 36 leti ločila od njegove takrat 22-letne matere (Slovenke). Edini dokument, ki smo ga pri tem videli, je bila fotografija njega in domnevne matere, kako se objemata.

»Ko sta se prvič zagledala, sta se objela in padla po tleh. Veliko ljudi je gledalo, zakaj se objemata in jočeta. Ko sta prišla domov, sta se božala po glavi, ona njega in on njo. Nenehno sta se gledala v oči. Ves čas je govoril: ›Mama, mama, rad te imam.‹ Težko je bilo iskati mamo 36 let.«

Da sta se omenjena našla, je možno, ni pa nujno, da sta res mati in sin. Aktivistova metoda iskanja izgubljenih mater in sinov je posplošeno sumljiva, kar opazimo ob prebiranju njegovih pozivov na družbenih omrežjih. Številke na zapestnicah novorojenčkov so nezadosten dokaz, saj na njih ni zapisano niti otrokovo ime, niti materino, niti datum rojstva, niti porodišnica.

Še ena nepreverjenost

Boris Šuligoj je v Delu namignil, da se izmišljena zgodba dobro trži v politične namene: trgovina z dojenčki da se je dogajala v času Titove Jugoslavije, Udbe in Komunistične partije:

»Ker v članku, ki obravnava kriminalno zgodbo, te domnevne dogodke povezujejo s trditvijo, da se je tako pač počelo v komunistični Jugoslaviji pod Titovim vodstvom in odločitvami Udbe, pa je mogoče sklepati, da gre v resnici za zelo preudarno in načrtovano manipulacijo in zlorabo javnega mnenja.«

Moja poanta: tako kot so novinarji v hlastanju za senzacijo pohiteli z objavo nepreverjenih informacij — in s tem čustveno zlorabili občutke mater, resničnih žrtev izgube svojega otroka iz takšnih ali drugačnih razlogov —, tudi ni preverjen podatek o ideološki zlorabi za potrebe obračunavanja s simpatizerji preteklega režima.

Iz ene teorije zarote v drugo

Bistveno bolj verjetno se zdi, da smo priča kolektivni histeriji nesrečnih žensk ali nesojenih staršev, podvrženih prevelikim in iluzornim pričakovanjem, da bodo nekega dne le združili s svojim otrokom. Teza o ugrabljenih otrocih implicitno predpostavlja, da ti otroci nekje živijo in da jih je samo treba najti.
Prebrali smo tudi, da »če zdravniki materi niso dali trupla otroka za pokop, je to prepričljiv dokaz, da je bil dojenček prodan« — kar ni niti najmanj prepričljivo in tudi ne verodostojno.
Zakaj Marko Markić Ivić govori o »monstruoznih« in »udbaških« metodah v nekdanji Jugoslaviji, je lahko stvar njegovih osebnih prepričanj — končno je državo zapustil pred 40 leti in živi v Nemčiji. A kakorkoli že, zdi se, kot da se je ta paranoidni element v prvotni teoriji zarote — da so se v jugoslovanskih porodnišnicah dogajale množične kraje novorojenčkov — nekako preselil v novo teorijo zarote: da nam beograjsko društvo in vsi vpleteni to kompleksno zgodbo prodajajo samo zato, da bi namerno in manipulativno očrnili neko ideologijo.

NAROČI SE
#fake news #televizija #mediji
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke