


Kaj ti ni jasno, tati? Nauki rokenrol Škratkov iz Spodnje Šiške

OŠ Franc Leskošek Luka, 1983–91: Rekonstrukcija pozabljenega časa

Hočejo nas besne. In ko rečem “nas”, mislim vse. Bes se oplaja.

Pismo samemu sebi (15): Praktičnost puhovk in smisel gospodarstva

Predvolilni plakati na pokopaliških zidovih. Res smo šli v pizdo mater.

Pismo samemu sebi (13.): Še en mesec. Ne, niso vsi isti. Niti približno.

Živi fantje, mrtvi heroji

Bit in nič: Fitzcarraldova opera in Bezosova barka

Z ljudmi je res problem. Razen če to reče (kakšen tak kot) Stalin …

Kaj izgubljamo, ko izgubljamo neodvisno gledališko sceno?

Smeh v Deželi pridnih: “Humor je vljudnost obupa.”

Odkod ideja, da je mnenje najnižja oblika vednosti?

Leni možgani, pospravljeni predali: Katalena ni katoliški bend

Retorično vprašanje: Imate na oblasti raje nesposobneže ali lažnivce?

Šampanjec na grobovih: Človek je mrtev, naj živi človek!

Kako na volitvah nagovoriti neopredeljene

Tokrat sem poskusil nekje drugje. Na Twitterju.

Charlie Watts (1941–2021): Kaj delajo bobnarji, ko ne bobnajo?

Po mojem štetju: Olimpijske igre kot dogodek izven časa

Ni vsak, ki poklekne, ponižen. In ni vsak, ki stoji, pokončen.

Pizdajalci. To je beseda, ki jo rabimo.

Mentaliteta krize kot priložnosti: Prelahek odgovor na pretežko vprašanje

Minister Simoniti mora biti besen kot ris, pardon: kot črni panter
