Zgodbo smo že malo pozabili. Zgodila se je že dolgo nazaj, pred enim mesecem.

Nočem biti ciničen. Ko zapisujem faktografsko ogrodje dogajanja, me sili izmenoma na jok in bruhanje. A kratkotrajnost naše pozornosti gojimo že desetletja. Z leti smo se navadili, da je vsaka, še tako tragična in pretresljiva stvar tragična in pretresljiva samo za določen čas.

Nočem biti ciničen

Najprej so tu šok, naslovnice časopisov in spletnih portalov ter množično opremljanje profilnih fotografij z inspirativnimi citati in izrazi podpore. To traja nekaj dni, potem pa … Potem pa je tu že nov šokanten dogodek, ki prejšnjega potisne v zgodovino in s tem izrine iz našega vidnega in miselnega polja. Profilkam lahko dodamo nov znak pretresenosti, skrbi ter podpore.

Res nočem biti ciničen. Sploh ob tako grozljivem in tragičnem dogodku, kot je bilo streljanje na osnovni šoli Robb v Teksasu. A moj osebni cinizem, ki opisuje naše lastne majhnosti in absurde, ni nič v primerjavi s cinizmom politike in oblasti. V resnici nič novega. Pomembni beli možje udarijo po mizi in odločno zatrdijo, da je treba nekaj narediti, da se bo — zdaj pa zares in dokončno — vse spremenilo.

In potem se ne zgodi nič.

Kino

Pogled na ono stran Atlantika me včasih spominja na posedanje v kinu. Udobno zavaljeni v evropske fotelje, naphane s polnilom zgodovine, filozofije, umetnosti in zaverovanosti vase, hrustamo kokice in gledamo spektakel o najmočnejši državi, najbogatejšem gospodarstvu — in edini pravi demokraciji. Rahlo vzvišeno in hkrati malo zavistno si mislimo svoje, dokler ne trčimo ob zid. Dokler se ne zgodi nekaj, ob čemer naš tisočletja stari evropski um onemi.

Odnos do orožja je ena od epizod v tej filmski uspešnici, ki me vedno znova pusti odprtih ust. Ko se na platnu pojavijo prizori iz še ene ameriške osnovne ali srednje šole. Zakaj? Zakaj tako? Ne razumem.

Ockhamova britev hitro olušči kompleksno situacijo in nam ponudi najpreprostejšo in verjetno tudi najbolj pravilno razlago: orožarski lobiji, finančni interesi, korporacije in njihov vpliv na politiko … »Just follow the money,« pravijo Američani — in Ockham se z njimi absolutno strinja.

Dramaturški uvod

Če pa problem vendarle poskušam razumeti v njegovi večplastnosti, se bom kot vase zaverovan Evropejec obrnil na nekoga, ki se na najmočnejšo državo, najbogatejše gospodarstvo in edino pravo demokracijo dejansko spozna. Na nekoga, ki vidi na ono stran kulturne, civilizacijske bariere, na drugo stran oceana. In ga poiščem. In ga vprašam.

In mi pravi: »Glej, moraš razumet …«

»Glej, moraš razumet …« so besede, s katerimi se je začel še vsak pogovor — odkar pomnim —, v katerem mi je ta ali oni poznavalec ameriške stvarnosti razlagal smisel drugega amandmaja njihove ustave. »Glej, moraš razumet …« je vstopna točka, iniciacija. Dramaturški uvod.

Mayflower

In potem se začne: ladja Mayflower, puritanizem, tradicija, neskončne širjave nenaseljene zemlje, pragmatičnost … Kopica elementov ameriške zgodovine in mentalitete, ki da so v svoji prepletenosti ustvarjali osnovo za smiselnost neodtujljive in praktično neomejene dostopnosti orožja.

»A zdaj razumeš?«

Ne vem. Morda razumem vzroke, a še vedno ne morem razumeti posledice.

Pa pustimo to evropejstvo in amerikanstvo ob strani. Dajmo to dvojnost v navednice. Razumimo jo kot prispodobo nerazumevanja, utemeljenega v neznanju in razlikah. Praviloma se nerazumevanje res rojeva iz nepoznavanja drugačnosti, včasih pa se dogaja oz. zgodi na neki precej bolj temeljni ravni.

Bojda mi kot človeku nič človeškega ni tuje. No, ne bo držalo. Včasih mi je.

Smiselni nesmisli

Zavrtimo film o deželi onkraj Atlantika samo malo naprej. Nekaj dni po pokolu v osnovni šoli Robb je Vrhovno sodišče razveljavilo precedens Roe proti Wadu in s tem radikalno omejilo pravico do splava.

In isti ljudje, ki so se postavljali na okope pravice do oboroženosti — pravice, ki se je pravkar neposredno udejanjila v grozljivi podobi devetnajstih pobitih četrtošolcev —, odpirajo šampanjce in proslavljajo zmago svetosti življenja nad morilkami nerojenih otrok.

Zakaj? Kako? Ne razumem.

Nisem prvi, ki opozarja na ta paradoks, seveda ne. Absurd je tako v nebo vpijoč, da ga je praktično nemogoče spregledati. A kaj naj z njim? Kaj naj s to bizarno in povsem transparentno miselno anomalijo počnemo?

»Glej, moraš razumeti …«

Moj namišljeni prijatelj, poznavalec edine prave demokracije že začenja svoj traktat, s katerim mi bo razkril vsa ozadja miselnosti, ki takšne nesmisle baje delajo smiselne.

Ampak ne, ne bom ga več poslušal! Ne, ne morem razumeti in nočem razumeti! Ker če bom razumel, bom s tem soustvarjal pogoje za to, da se lahko nekaj podobnega zgodi in dogaja tudi tukaj.