Sreča je konformistična kategorija: BDP in Bentham vs. Mill in Žižek

10.10.2015 / 06:04 Komentiraj
Sreča se ne odraža v količini denarja, ki ga zapravimo, temveč v konstruktivnem neudobju, ki nas izpolnjuje in osrečuje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nakup škatlice cigaret in hamburgerja človeku dá več sreče kot partija minigolfa s hčerko v Tivoliju. To je logika bruto domačega proizvoda (BDP), ki v tradiciji utilitarizma ocenjuje blaginjo po zmnožku cene in količine stvari, ki si jih privoščimo.

Ideal sreče kot materialnega udobja

V zametkih utilitarizma 18. stoletja je bila sreča opredeljena zelo ohlapno. Jeremy Bentham je videl posameznika kot edino avtoriteto za presojanje osebne sreče in jo definiral brez kakršnihkoli vrednostnih, “zunanjih” omejitev. Moralni kriterij je identificiral s količino in s tem omogočil enostaven izračun odločitve: naprimer ubij enega, reši dva.

V zadnjih desetletjih je v okvirih utilitarizma kriterij blaginje prevzel BDP, ki je idejo dobrega življenja zreduciral na vrednost nakupa. Iz tega sledi načelo, da več denarja ko imaš, večjo srečo lahko dosežeš.

Mnogi imajo pomisleke do tako površno definirane ideje dobrega. Trdijo, da se pogosto znajdemo v iskanju nečesa globljega, višjega — nečesa, kar včasih zahteva tudi žrtev, samoto, celo žalost. In to pogosto na račun udobja, ki nam naj bi ga zagotovilo recimo potrošniško udejstvovanje na trgu.

“Ven ju ar […] in det vonderful fivr, maj god, ajm ontu someting, […] hepines daznt entr. Ju ar redi tu safr.” — [Screenshot: Slavoj Žižek/Big Think/Fokuspokus.]

Ideal sreče kot splošnega neudobja

“Sreča je konformistična kategorija,” je gledalca v nekem intervjuju provokativno nagovoril Slavoj. Ne samo, da ni resnični ideal. Je tudi nevarna, če se mu podredimo. 

John Stuart Mill je v tradiciji utilitarizma zavzel položaj, ki nekako nagovarja skrb, o kateri govori Žižek. Iz subjektivnega koncepta je zrasla paternalistična ideja sreče, ki kvalitativno razlikuje med različnimi stanji in aktivnostmi posameznika. Bolje je biti nesrečen Sokrat kot srečen bedak. Ubij dva bedaka, reši Sokrata.

V tem primeru pa ne moremo več govoriti o subjektivni sreči. Prvič, kriteriji kvalitete so postavljeni “od zunaj”, intelektualna aktivnost je več vredna od profane zabave. In drugič, ali je sploh še možno govoriti o sreči? Vse skupaj se zdi malce paradoksalno. Nesrečen srečnež?

Sokrat, srečen človek?

Sokrat verjetno ni slovel kot srečen človek. V dialogih je vedno znova odkrival nevednost ljudi in spoznaval njene nevarnosti. Vedno znova je občutil razočaranje nad diskusijami, ki se jih je udeleževal, pa je vseeno vedno znova nadaljeval s pogovori. Svojim idealom je sledil celo v smrt.

Tudi sam ne morem reči, da sem srečen, ko se prebijam skozi zahteven članek ali ko diham na škrge na treningu, niti ko obupujem ob interpretaciji zahtevnih literatov in njihovih pogosto težkih misli. Ali še manj, ko se mučim s prevajanjem misli v bitno črnilo in se vedno znova izgubljam v inkonsistentnosti besed, stavkov, odstavkov.

Veliko bolj se zabavam — skupaj s preostalimi milijoni ljudi kulturnega Zahoda — ob video kompilaciji padcev Marec 2015. Pa vsekakor ne bi mogel reči, da je to smisel, ki mu sledim.

Iskanje Benthamove sreče

Iskanje Benthamove sreče je lahkoten, celo poguben pojem. Njegov vpliv lahko uniči res pomembne ideale.

Mill je v iskanju odgovora zašel z dobro uhojene steze, vendar smo kot družba spet zavili nazaj na poti udobja kot družbenega smotra. Čeprav je praktičen, BDP ne bi smel predstavljati ideala sreče. Morali bi ga iskati v konstruktivnem neudobju, ki pa nas izpolnjuje in iskreno osrečuje.

Seveda pa se ne odrekajmo prepogosto površnim užitkom. Le zakaj bi se jih? Ker kdaj, če ne v času našega življenja?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE