Lepe homo in hetero vasi se lepo kregajo

16.3.2015 / 08:57 Komentiraj
Človeka je kar strah, kaj bo prinesel nov teden. Očitno utemeljeno, saj si norosti sledijo z neverjetno hitrostjo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Tako najprej izvemo, da se je SMC preimenovala. Izgleda, da ji je ob imenu velikega vodje, ki se v praksi ni izkazal, postalo nekoliko nerodno. Zato imamo zdaj nekakšno “stranko modernega centra”. Če preskočimo dejstvo, da nihče v resnici ne ve, kaj bi naj bil “moderni center”, ostaja še bistveno večja nelagodnost: namreč nelagodnost ob lastni identiteti. To ni ravno prepričljivo sporočilo volivcem in volivkam. Če namreč sam ne veš, kdo si — ali še huje, če te je sram tega, kar si —, kako naj te volilno telo sploh jemlje resno?

Z dokapitalizacijo bank je bilo seveda vse v redu. Denarja nismo dali preveč. Jasno, da ne. Denarja ne morete nikoli dati preveč. Bankam prav gotovo ne.

Z dokapitalizacijo bank je bilo seveda vse v redu. Denarja nismo dali preveč. Jasno, da ne. Denarja ne morete nikoli dati preveč. Bankam prav gotovo ne.

Dve vasi, ne dve domačiji

In potem še folklora ob predlogu zakonske izenačitve skupnosti istospolnih partnerjev s heteronomnimi družinami.

Folklora sicer ni bila nič novega. Že videno. Vendar dobro ilustrira domačijsko logiko — logiko, ki je bila vso zgodovino prevladujoča logika socialnega delovanja Slovencev. O tem sem podrobneje pisala v Zablodah socializma.

Vse se ujema. Presenečenj ni. Obe strani sta se formirali kot dve vasi, ne kot dve domačiji. Domačije v isti vasi namreč vedno sodelujejo. Dve vasi pa ne. Vasi so med sabo praviloma zakrknjeni sovražniki. Že iz časov, ko so se pastirji borili za to, čigavi so pašniki.

Tokrat ne gre za pašnike, ampak za zakonske zveze. In otroke. Toda tako zakonske zveze kot otroke instrumentalizirajo. Tako kot v preteklosti pašnike.

Kot se za domačijsko logiko spodobi, moralna doslednost ne obstaja. Za Slovence je namreč značilna situacijska morala. Kar pomeni, da je to, ali je nekaj prav ali narobe, odvisno od situacije. In seveda od strani, ki o določeni stvari govori. Ki določeno stvar dokazuje. Seveda vedno tako, da je v prid tisti strani, ki o tem govori. Ki nekaj dokazuje. Dejstva niso pomembna. Še posebej ne, če jih ni mogoče prikrojiti. Skladno z lastnimi interesi. In nameni.

Kot se za domačijsko logiko spodobi, moralna doslednost ne obstaja. Za Slovence je namreč značilna situacijska morala. Kar pomeni, da je to, ali je nekaj prav ali narobe, odvisno od situacije.

Istospolni in levičarji (in “levičarji”)

Tako ravnata tudi obe v razpravo vpleteni strani.

Istospolni in levičarji — pa tudi “levičarji” — ignorirajo dejstvo, da je za otroka pomembno, da ima dva funkcionalno različna starša, za katera sicer ni nujno, da sta različnih bioloških spolov.

No, ne ignorirajo tega. Ignorirajo dejstvo, da sta praviloma različnih bioloških spolov. In da so primeri, da ima otrok dva starša istega spola, medkulturno gledano izjemno redki.

Hkrati pa si poskušajo prikrojiti evidenco, da ni vseeno, kdo otroku vpelje Zakon. Teza, da ni nujno, da je to oče, je sicer točna. Kar zamolčijo oz. prikrojijo, je nekaj drugega: da se skladno z zamenjavo agensa, ki vpelje Zakon, namreč spremenijo tudi rezultati Ojdipa:

  • če Zakon vpelje oče, je eden od značilnih rezultatov klasični Ideal jaza self-directed posameznika;
  • če Zakon vpelje vrstniška skupina, imamo k drugim orientiranega posameznika s heteronomno vestjo;
  • če Zakon vpelje mati — kar je na Slovenskem tradicionalno uveljavljen in tudi danes preferiran način —, je rezultat posameznik, ki ga vodi maternski Ideal jaza oz. strah, torej Slovenček;
  • če Zakon vpelje materin brat, torej stric, imamo trobriandsko različico Ojdipa.

Itd. itd.

Zamenjava osebe, ki vpelje Zakon, je praviloma povezana z značilno spremembo libidinalnega ustroja otroka. Torej ni vse isto. In ni vseeno.

Zamenjava osebe, ki vpelje Zakon, je praviloma povezana z značilno spremembo libidinalnega ustroja otroka. Torej ni vse isto. In ni vseeno.

Ali katoliška srenja bere medkulturne evidence?

Da o drugi strani, namreč katoliški, raje ne govorim. Ta je z zbiranjem podpisov za referendum po nedeljskih mašah presegla samo sebe. Poskrbela je za kronski dokaz, kako v Sloveniji deluje ločitev Cerkve od države.

Poskrbela pa je tudi za to, da je njen katoliški diskurz postal spet enkrat povsem neprepričljiv.

Govoričenje o naravnosti očeta in matere, o naravnih načinih vzgajanja otrok in o tem, kako oče po naravi deluje kot oče — me zanima, kje so to videli pri Slovencih —, mati pa kot mati, presega vse dopustne meje.

Ali morda v katoliški srenji kdo kaj bere? Feministk najbrž ne, morda pa berejo vsaj kakšne medkulturne evidence? Očitno ne.

Če k temu dodamo še ponovno oživljanje kriminalizacije splava in maše za še ne rojene otroke, dobimo ne le katoliško zavožen, ampak moralizatorsko pretenciozen diskurz. Ki ne samo spregleda, da splav ni dolžnost, temveč samo možnost — za katero se ženska lahko odloči —, ampak tudi vsem drugim vsiljuje lastne moralne standarde. Pod pretvezo vzvišenega moralnega koda.

Če dodamo še ponovno oživljanje kriminalizacije splava in maše za še ne rojene otroke, dobimo ne le katoliško zavožen, ampak moralizatorsko pretenciozen diskurz.

Refevdalizacija

To resnici na ljubo počne tudi druga stran. Ki je samo zamenjala avtorje. In dokaze.

Jasno, da ni mogoče priti do soglasja. Ali vsaj poslušanja. Ali do minimalnega spoštovanja različno mislečih.

Sicer pa taka drža ni bila nikoli značilna za Slovence. In ni jasno, kako bi lahko postala značilna zanje danes. Ko se intenzivno refevdaliziramo.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE