Josip Vidmar in Kulturni problem slovenstva: »Narod je psihično dejstvo.«

23.6.2019 / 06:10 Komentiraj
»Slovenija bo postala […] hram lepote in duha. […] Ustvarili bomo na svojih tleh nove Atene ali novo Florenco.« — 1932
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da je Slovenija samostojna in neodvisna država ali vsaj država zase, je nedvomno zgodovinski napredek — ni pa uresničitev tisočletnih sanj, kot radi rečemo od osamosvojitvenih časov. To je pretirano. Edino opravičilo za to nepremišljenost je domoljubni afekt.

V resnici so mnogi naši rojaki, predniki — in to resni, pametni, celo politiki, pa tudi intelektualci: stebri družbe, skratka — še pred manj kot stoletjem zagovarjali tezo, da slovenski narod kot distinktna entiteta nima smisla in da bi bilo tudi dobro, da bi slovenščino kot uradni in knjižni jezik kratko-malo opustili in jo gojili samo še za domačo in gostilniško rabo.

Biti splošen, napol kulturno anonimen in narodno brezimen član slovanske, jugoslovanske mešanice nacij, se je mnogim, premnogim, ne samo prodanim dušam zdelo zadovoljiva nacionalna opcija in politični cilj.

Potem pa je Josip Vidmar leta 1932 napisal Kulturni problem slovenstva.

Zakoniki in plemena

Razmere so bile takrat na kratko take:

Leta 1929 kralj Aleksander razveljavi vidovdansko ustavo, nastopi šestojanuarska diktatura. Centralistična, unitaristična Kraljevina SHS se preimenuje v Kraljevino Jugoslavijo. Parlament je razpuščen, politične stranke so prepovedane.

Dve leti pozneje Aleksander objavi tako imenovano oktroirano ustavo, s katero so stranke spet dovoljene, vendar ne na verski, plemenski [moj bold] ali pokrajinski osnovi.

V tedanji Sloveniji večina ni imela nič proti takšni politični in nacionalni ureditvi. Dobili smo svojo (Dravsko) banovino. Univerza je bila ustanovljena 12 let prej. Celo liberalci so za jugoslovanstvo. Katoliki modro molčijo in orajo et laborajo. Cankarjeva renesansa se še ni začela. Njegov znameniti disruptivni govor o Slovencih in Jugoslovanih (1913) — tisto o Bosancih in Tirolcih oz. bratrancih — je bil rahlo pozabljen. Liberalci so bili bolj jugoslovansko, »jugoslovensko«, slabšalno rečeno »jugoslovenarsko« orientirani od drugih Jugoslovanov samih, kdorkoli že so to bili — no, na čelu s Srbi in Hrvati, seveda. Nacionalno renegatstvo je bilo nova črna. Ne čisto nova, no, ampak že malo sprana: komajda posodobljen ilirizem, (pan)slavizem Stanka Vraza in te struje iz 19. stoletja. 

V tem vzdušju je januarja 1932 liberalno Jutro objavilo tekst o »možnostih pospešitve stapljanja jezikov v Jugosla­viji z umetnimi ukrepi«.

Na to je Vidmar najprej odgovoril s polemiko Drugi predlog:

»Vernost slovenstvu kot kulturni samobitnosti za zdaj in za bodočnost, zvestoba jugoslovanski državi kot garanciji za nemoteno svobodno življenje in volja za pravi odnos do Srbov in Hrvatov, ki ne ponižuje ne sebe ne drugega, to je moj predlog za bodoči zakonik našega javnega mišljenja, ki ga zoperstavljam Jutrovemu.«

The rest is history

Vidmarja je »kulturni problem slovenstva« intrigiral že najmanj deset let, zadeva pa je očitno postajala še tem bolj aktualna. Zato je sprejel spodbudo in ponudbo Juša Kozaka, urednika Tiskovne zadruge, naj o tem napiše knjigo.

In jo je. Izšla je maja 1932 — in bila tako rekoč v trenutku razprodana. Morda je k temu pripomogla tudi politično propagandna poteza založbe, ki se je v kolofonu distancirala od avtorja z besedami, da gre za delo, »sovražno slovenstvu«, in Vidmarju očitala »tendenčnost«, »nepravičnost do »slovenske napredne javnosti«.

Tako imenovano »naprednjaštvo« in »slovenstvo« znata biti relativna pojma.

The rest is history.

Del te zgodovine — tako naroda kot te nedebele publikacije — je tudi Vidmarjevo z današnjega stališča precej anahronistično, romantično, pa tudi na začetku dolgovezno razglabljanje o narodu in narodnih karakterjih, kulturi kot emanaciji tega karakterja, pa seveda o nastankih narodov in eventualnih koncih. 

Zanimivejše to delo postane šele v nadaljevanju, ko Vidmar začne obravnavati velike Slovence — Trubar, Prešeren, Čop, Levstik, Cankar —, ki so svojimi umetniškimi in kulturnimi izdelki ali eksplicitno prispevali k utrjevanju slovenstva kot naroda.

Intelektualni preskok

Pomen te knjige je bil večplasten in sega še k nam.

Resda so bili to drugi časi, zlasti medijsko, toda kljub temu so dimenzije polemike, ki jo je Vidmar s Kulturnim problemom slovenstva sprožil, za današnje pojme nepredstavljive.

Takrat 36-37-letni Vidmar še zdaleč ni bil več kdorsibodi. Pa vendar so so ljudi takrat po eni strani te stvari zanimale skorajda množično — in to brez histeriziranja in senzacionalnosti —, po drugi pa so sicer srditi nasprotniki ohranjali dostojen nivo, pa če so se njihova mnenja še tako razlikovala.

V Vidmarjevem Kulturnem problemu slovenstva sam vidim modernizacijo slovenskega narodnostnega vprašanja in avtoperceptivnega pojmovanja lastne nacionalne identitete Slovencev. Modernizacijo v tem smislu, da gre za intelektualni preskok iz 19. v 20. stoletje, ki ga še Cankar dvajset let prej ni zmogel, in modernizacijo kot platformo, na kateri stojimo še dandanes.

Še bolj kot narod pa je Vidmar tematiziral in zabetoniral naše pojmovanje kulture kot vzvišenega in plemenitega, narodotvornega elementa narodove identitete, samobitnosti, državnosti.

Kontroverznost

V tem je seveda tudi Vidmarjeva kontroverznost. Njegova estetska kritična stališča so bila notorično in trmasto klasicistična in antimodernistična. Večji del sodobne slovenske kulturne in umetniške produkcije — zlasti v drugi polovici 20. stoletja — je bil za njegove pojme ne samo zgrešen in malovreden, temveč tudi nenarodotvoren, nekulturotvoren, nedržavotvoren. V tem ga je zgodovina skorajda postavila na laž. Ali vsaj literarna zgodovina kot Geistesgeschichte.

O Kulturnem problemu slovenstva je treba povedati tudi to, da je Vidmar slabih deset let pred 2. svetovno vojno in pri nas sovpadajočo socialno, komunistično revolucijo vpeljal v razmišljanje o nacionalnosti pojem samoodločbe naroda. 

Ironično je, da je z Vidmarjem takrat ostro polemiziral tudi Kardelj (pod psevdonimom) — iz česar je pozneje nastala njegova druga najznamenitejša knjiga Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja (1939), ki je tako rekoč odgovor Vidmarju — in da je bil prav Kardelj tisti, ki je v preambulo ustave SFRJ iz leta 1974 vnesel pravico vsakega naroda do samoodločbe in odcepitve. 

Marsikaj iz te Vidmarjeve knjižice je med nami še danes, pa če tega niti ne opazimo — marsičesa pa seveda ne. Samoodločeni? Absolutno, čeprav ne več povsem brez pomislekov. Osamosvojeni? Formalno in načeloma ja. Nove Atene, nova Florenca? Eh …

Ali kot je Vidmar sam zaključil:

»Sanje? Morebiti. Ali kdor dvomiš, pomisli […]: ali ni vsa ta — ne rečem slavna, a vendarle tihega junaštva in neprestanega napora polna preteklost dokaz velike vitalne sile in jamstvo ter pobuda za bodočnost?«

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE