Trudim se razumeti fenomen električnih skirojev. (Ampak zaman.)

22.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Skiroji so bili zrcalna podoba mobilnosti v naših žepih. Kaj pa danes e-skiroji? Ne vemo, ker so trendi preveč kaotični.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Trudim se razumeti fenomen električnih skirojev. Na prvi pogled je očitno: elektrifikacija — ali baterizacija oz. litij-polimerizacija ali kako naj temu rečem — je danes pač fancy. Vseeno pa ne razumem, zakaj se električna kolesa nikoli niso zelo prijela in se še zdaj ne prijemljejo, zdaj pa kar naenkrat takšen bum električnih skirojev.

Je to v Sloveniji posledica (pre)prodajalčevega marketinškega trika, ki naročnikom ponuja skiro za drobiž na ful obrokov? Ali pa ljudje dol padajo zato, ker gre kar 25 na uro in ima ne več ne manj kot ABS zavore?

Res ne vem, zakaj bi nekdo dal z e-skiro toliko kot za solidno kolo, ne da bi za ta denar dobil kaj več kot električni pogon.

Če torej pravim, da se trudim razumeti fenomen električnih skirojev, s tem hočem povedati, da si dopovedujem, da sem glede tega nekoč jaz sam bil prismuknjen — zato zdaj nimam pravice, da bi se zgražal nad brzečimi hipsterji, ki itak ne znajo več peš hodit.

Philippe Starck

Pred dvajsetimi leti sem iz Francije pripeljal minimalističen dizajnerski skiro. Bleščeče kromiranega, s 26-colskimi kolesi in z rdečimi pnevmatikami. Tehtal je okrog osemnajst kil. Na ljubljanskih cestah in pločnikih so ljudje zijali za mano bolj radovedno, kot če bi se vozil na ne vem kako prestižnem in ekstravagantnem harley-davidsonu. Pa ni bil samo lep, z njim se je tudi res dalo daleč priti.

Takrat je bila era skirojev. Efemerna, pa vendar. Moj je bil seveda daleč največji in zato najbolj vpadljiv, ni pa bil edini. Takrat je tudi po slovenskih ulicah in cestah in pločnikih razsajala moda majhnih, lahkih, aluminijastih, zložljivih mikroskirojev, s katerimi smo vijugali med pešci in jih spravljali ob živce — tako kot so nas same na teh minipoganjavčkih s trdimi kolesi spravljali ob živce s kockami tlakovani pločniki.

Moja finska ketkupolkka.

Hals- und Beinbruch

Urbane nemotorne prevozne pogruntavščine, ki so prikrito flirtale z rekreativnostjo in ekološko ozaveščenostjo, so bile včasih zgovoren lifestyle fenomen. Ta je marsikaj povedal o življenju v mestu in potrebah tistih, ki se jim v naglici ne da pešačiti na relativno kratke razdalje, ne bi pa hoteli ali v dani situaciji vsaj mogli kolesariti. Reinventirani in miniaturizirani skiro se je takrat vrnil kot resna alternativa kolesu.

Dvajset let pozneje tu in tam še vedno vidimo kakšnega mikrota, vendar imam občutek, da je to v bistvu smešno poganjanje z eno nogo odrasle minilo in šlo nazaj v območje otročjega, odkoder je prvotno prišlo.

Na skiroju sem nekaj časa vztrajal še potem, ko so mi tistega Philippa Starcka ukradli. Čez nekaj let sem ga slučajno zagledal. Predelanega in prebarvanega do neprepoznavnosti. Človek si je nanj prišvasal motorček od solexa. Ker nisem imel dokazov, da sem jaz (bil) zakoniti lastnik, sem mu samo zaželel, naj si na tem hibridu čim prej zlomi vrat.

Pozneje sem si še enkrat omislil ne manj eksotično, finsko »ketkupolkko« (skiro po finsko). Sprednje kolo je bilo 28-colsko, zadnje pa 12-colsko.

Kolo je kritika urbanosti. Toda urbani svet kritizira kolesarje nazaj. Policija jim v imenu v avtomobile zaljubljenega naroda zaračunava take kazni, kot da po krivdi kolesarjev ljudje umirajo ali ostajajo hromi, medtem ko potrošniška družba spodbuja trošenje za električne neumnosti, ki bodo samo še prispevale h kopičenju baterijskih odpadkov in navalu na urgence.

Preveč kaotični trendi

Dandanes, ko se že dolgo spet vozim z navadnimi, normalnimi bicikli, ugotavljam, da je kolo bilo in je še vedno le preprost, za današnje pojme celo relativno primitiven prevozni hardver. Poganjek industrijske revolucije, cepljene na romantiko.

Bicikel? Kar zadeva prevoz, morda še zadnji preostanek normalnosti na dandanašnjih ulicah.

Čeprav je kolo v mestu najbolj običajna stvar, je obenem in še vedno tudi kritika urbanosti. Toda urbani svet kritizira kolesarje nazaj. Policija jim v imenu v avtomobile zaljubljenega naroda zaračunava take kazni, kot da po zaslugi kolesarjev — pijanih ali treznih — ljudje umirajo ali ostajajo hromi, medtem ko potrošniška družba promovira in spodbuja trošenje za električne neumnosti, ki bodo samo še prispevale h kopičenju baterijskih odpadkov in navalu na urgence. 

Prvi val skirojev je bil fenomen, ki je sovpadal z zgodnjim razmahom digitalizacije in povezljivosti. Mikroskiroji so bili hardverska in ulična zrcalna podoba mobilnosti in miniaturizacije komunikacijskih naprav v naših žepih. Kaj so pa dandanes e-skiroji? Tega ne vemo, ker so trendi preveč kaotični, da bi kaj simbolizirali.

Zdaj samo še čakam, da se nekdo spomni in organizira dirko z električnimi skiroji na Vršič.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v junijski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana in dopolnjena. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.

Samo to fotko svojega skiroja najdem na internetu. Iz Starckovega tedanjega kataloga, na sliki še nekakšna pelerina. Nek fotoreporter me je nekoč slikal, ko sem brzel po Dunajski mimo Dela, ampak se ne spomnim, kdo je to bil in kje — če sploh — je bila fotografija objavljena.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE