Preveč medvedov in volkov? Hja, tud ljudi je preveč, pa kaj čmo zdej?

17.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Odkar sem brala, da je podgana nekje v Ljubljani prišla v en flet po ceveh od veceja v tretji štuk, ne spim več mirno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zadnje čase je spet povsod ta debata, a čmo postrelit tok in tok volkov in medvedov ali ne. Ne mi pipat bratrancev. Volkci smo pa ja fajn. Mi se držimo zase. Okej, lačen si ful drugačen, sam pustmo zdej malenkosti. Mi je rekla sestrična, da je en od moje žlahte zalutal na plac v Črnem vrhu nad Idrijo. Fuck, direkt pred Mercator. Glih srečala ga res ne bi rada.

Kar se mene tiče, jaz v življenju ne grem več v gozd. Ni to zame. V življenju nisem nabirala gob, ne nč. Pač nismo bli nikol neka tipična slovenska familija in tega ni v men.

Ampak ko sem bla mejhna, sem v Črnem vrhu preživljala otroška poletja in se gonila s kolesom po celmu gozdu. Valda, kot otrok si brezskrben, glih boš razmišljal o medvedih.

Se pa spomnim, da so imeli tam v osnovni šoli enga velikanskega medveda, nagačenega, stal je pokonc. Men je bil grozen. Kako so uni šolarji to vsak dan gledali, mi ni jasno. Jaz bi se uscala vsakič, k bi šla mim.

Nočte vedet, kakšne paranoje

Tud v dedkovi hiši je blo podobno. Ker je bil lovec, te je v uni ta veliki hiši, ponoč, ko si šel sam na vece, gledal en nagačen ris. S takim ksihtom, k da ga je lihkar fasal. Še dans vem, kako odbijajoči in grozni so mi bili vsi ti nagačenci kot otroku. Verjetno glih zarad vseh teh for dans ne hodim v gozd. Povsod vidim medvede, rise, divje svinje.

Največja ironija pa je, da mamo v lasti ful gozda. Črni vrh, Godovič, tam okol. Čeprov sta jih žled pa lubadar zjebala ful.

Na konc bom še živali podedovala. Sam kurc, k mislim umret takrat k Elvis Presley.

Me je fotr nafukal en dan, da sva šla na Jezersko. Sem mislila, da na pir, pa je hotel še en krog skoz gozd. Nočte vedet, kakšne paranoje sem zganjala. Sem prov trpela. Resno.

In še to se mi je zlagal, da tam ni medvedov. Doma sem šla takoj googlat »medvedi jezersko« — in seveda prvi zadetek: medved poklal to pa to. Veš, da ni medvedov.

Enkrat mi je en lovec razlagal, da je mel na nišanu srno, ampak ga je tko lepo gledala s tistimi trepalnicami, da ni mogel pritisnit na sprožilec. Hja, jaz ziher ne bi mogla. Jaz sem v življenju ubila sam kakšno oso, komarja, kakšnega polža ponesreč pohodila, mogoče suho južino. Ampak to je to, kar se tiče moje kriminalne kartoteke ubijanja živih bitij.

Trepalnice od srne gor al dol

Enkrat mi je en lovec razlagal, da je mel na nišanu srno, ampak da ga je tko lepo gledala s tistimi trepalnicami, da ni mogel pritisnit na sprožilec.

Hja, jaz ziher ne bi mogla, trepalnice gor al dol. Jaz sem v življenju ubila sam kakšno oso, komarja, kakšnega polža ponesreč pohodila, mogoče suho južino. Ampak to je to, kar se tiče moje kriminalne kartoteke ubijanja živih bitij.

V gozd pa itak ne hodim. Nej majo živali svoj mir. Men paše kle beton, njim pa pač una drevesca. Ne bom pametovala, kako je živet med njimi. Jaz recimo ne bi šla nikol živet nekam, če bi vedla, da so zveri okol mene. Verjamem tud, da jih je preveč, ampak v to se ne bom vtikovala. Tud ljudi je preveč, pa kaj čmo zdej.

»Hahahaha! Žabarji rabjo gasilce za kačo!«

In pol se pod takimi članki vedno vžgejo eni in isti komentarji. Uni proti ubijanju na eni strani, na drugi pa uni, k so takoj za odstrel. Tekma med asfaltarji in unimi z vasi.

»Prekleti žabarji, vi boste pametovali? Pridte sem! Da vas vidim, kok mate jajc!« 

Zakaj vsi vedno sam Ljubljano krivijo za vse, mi tud ne bo nikol šlo v račun. Vsi smo kao žabarji, pa samo zmerjanje.

In pol en spet nazaj: »Ni prov. Ne mormo jih kr pobijat.«

Pa spet en drug nazaj: »Alo, a vam pošljemo spet medveda na Rožnik? Bo spet cela vojska uletela, preklete pičkice usrane.«

Glih prej sem brala en članek, da je ena kača zabluzila na en ljubljanski bazen — ne prov notr — in so poklicali gasilce. Točno sem vedla, da bo prvi komentar v tem stilu: »Hahahaha! Žabarji rabjo gasilce za kačo! Hahahaha! Kaj pa mi kle med zvermi?«

Hja, lej, men je sam važn, da me medved ne čaka pred kafano. Nisem jaz za živet v hiši na samem, kjer mi lahk en medved mimo prihlača pa mal zarjove. Pa volk ti pomaha pa merjasec pomežikne.

Kot da sem jaz nagačena

Zato sem na asfaltu. S sosedi smo postrojeni k mravlje. In valjda, da to ni za vsazga. Tko kot zame ni gozd.

In tud razumem, da si je pred leti nekdo nekje sezidal hišo, k ni blo še tok vseh divjih živali in je mislil, da bo tam živel mirno življenje. Pol se pa pofukajo med sabo na ful — namreč živali, ne ti, k so sezidali bajto, čeprov tud za njih upam — in jih je vedno več in vedno več si upajo in so pol že kr k tvoj smetar, k zjutri odnaša smeti, sam da ta še bolj razčefuka in nč ne odpelje.

Sam jebat ga, kr pobijat neki naokol, to pa vseeno nisem za.

In ja, vem, jaz sem samo žabarka iz četrtega štuka sred blokovskega naselja. Tuki so grožnja sam podgane. Odkar sem enkrat brala, da je ena podgana prišla nekje v Ljubljani v en flet po ceveh od veceja v tretje nadstropju, ne spim več mirno. Tipu sem prepovedala, da odvečen pir v skret zliva, ker sem nekje brala — očitno berem same gluposti —, da majo podgane baje rade pivo, in pol sem zmaštala, da jih zna to privabit.

Nočte vedet, kako zgleda, ko grem na vece. Kokr da sem jaz nagačena.

Na konc me bo pa klop ubil. Če zna pridet v četrti štuk.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE