Spremembe zakona o kmetijskih zemljiščih? Čemú jemati bolj učinkovitim?

9.6.2019 / 06:10 1 komentar
Strategi kmečkega stanu mislijo, da bo Slovenija enklava, kjer kmetijski pridelki ne bodo podvrženi globalni konkurenci.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Slovensko kmetijstvo me zanima iz preživetvenih razlogov. Nisem namreč navdušena nad tem, da moram kupovati španski paradižnik, kadar ni na voljo našega prekmurskega Lušta. Niti mi ni všeč, če mi ponujajo šparglje od vsepovsod, samo slovenske je težko dobiti. Enako je z mesom, sadjem, zelenjavo. 

Osnovno delovno sredstvo v kmetijstvu je zemlja, zato najprej kratek fokus na aktualna dogajanja. Razprava o spremembah zakona o kmetijskih zemljiščih prav v tem času dosega vrelišče.

Kmetijsko ministrstvo se je posla očitno lotilo nerodno. Vprašanje je, ali bo zakon sploh prišel v parlamentarno razpravo — ali pa bo postal znamenitost med ministričinimi neuspelimi projekti. 

Naj poenostavim osnovno namero. Okrog 25% kmetijskih površin v državni lasti, ki jih zdaj kot »najemniki« obdelujejo večja kmetijska podjetja, bi jim po tem predlogu odvzeli in predali v obdelovanje manjšim zasebnim kmetovalcem. Razmerje kmetijskih površin med podjetji in zasebniki bi se tako v naslednjih 30 letih spremenilo na 1:3. 

Zasluge in posledice

Ob tej ideji ste zagotovo prikimali. Tako rekoč vsi na prvo žogo čustveno prikimavajo, češ, zasebni kmetje si zaslužijo to zemljo.

Niste pa pomislili na posledice. Če se to zgodi, bomo skoraj zagotovo jedli še manj slovenske pšenice. Kmetje bodo sicer pekli več kruha, a ta ne bo po 1,50€, ampak po 4€, ob prvi krizi pa 6€.

Malo pretiravam, ampak kmetje bi radi živeli od tistega, kar pridelajo na svojih 10 ali 20 hektarjih — kar pa je daleč od tega, kar se dogaja v svetu.

Tudi mnenje stroke glede tega predloga zakona ni enotno. Le malokdo pa si upa javno povedati, da je v zmanjševanju kmetijskih površin v državni lasti, ki jih obdelujejo kmetijska podjetja, težko zaznati širši razvojni interes.

Predlog je v nasprotju s trendi povečevanja posesti v evropskem in svetovnem kmetijstvu, s katerim hočeš-nočeš moramo tekmovati. Malo verjetno je, da bi Slovenija v prihodnosti lahko ostala enklava, kjer kmetijski pridelki ne bi bili podvrženi globalni konkurenci.

Čemú jemati bolj učinkovitim?

Ideje, da bi domače kmetijstvo postalo butična dejavnost s prehranskimi izdelki, ki bi dosegali večkratnike globalnih cen, so prav tako zelo utopične. Nobenega zagotovila ni, da bi Slovenci s svojo kupno močjo — ob še vedno toliko ljudeh na pragu revščine — zmogli prehod od poceni uvožene hrani k bistveno dražji domači.

Strategi kmečkega stanu bi morali v tem primeru ciljati na premožnejšo elito, ki bi bila za nalepko »pridelano doma« pripravljena pokriti stroške razdrobljenosti in neučinkovitosti, za katerima trpi večji del našega zasebnega malega kmetijstva.   

Zemlja, ki jo nameravajo odvzeti specializiranim kmetijskim podjetjem, je po mnenju ministrice za kmetijstvo ključ za reševanje razvojnih težav družinskih kmetij.

Zagotovo ste spet prikimali. Seveda ste — ker ne upoštevate, da večja kmetijska podjetja na slabih 4 odstotkih skupnega »žaklja« slovenskih kmetijskih zemljišč pridelajo kar slabo polovico vseh v Sloveniji odkupljenih žit, zredijo blizu 70% slovenskih prašičev, večji del perutnine, pa še precej mleka, vina in drugih kmetijskih pridelkov.

Morda se bo v vladi našel kdo, ki se bo vprašal, zakaj jemati zemljišča tistim pridelovalcem hrane, ki imajo že danes znanje in opremo in temu primerno bolj učinkoviti?

Iz študije ljubljanske Ekonomske fakultete lahko razberemo, da na vsakem najetem hektaru državne zemlje naša kmetijska podjetja pridelajo za polovico več hrane od slovenskega povprečja.

Kje je torej zagotovilo, da bodo novi najemniki — pa čeprav mladi kmetje — to zmogli bolje? Ali ne gre v resnici samo za ideološko demontažo nečesa, kar sega v prejšnje stoletje in prejšnji režim?

Brez sesuvanja

Če si predstavljamo, da je v Sloveniji mogoče hrano pridelovati na dobrih 400.000 hektarih, bi težko rekli, da predlog prerazdelitve državnih zemljišč ni populistično obarvan. Čustva so na strani malega kmeta, ki ga je treba zaščititi. 

To temelji na varljivem občutku, da dostopnost hrane v 21. stoletju ne more biti problem in da je hrane povsod dovolj. Pa ni tako. Povsem upravičeno je razmišljati o položaju, v katerem si hrane ne bomo mogli zagotoviti niti po astronomskih cenah. Spomnite se samo letošnjega skoka cen svinjine.

Zato je kondicija domače pridelave hrane lahko ključna, če želimo jesti okusno, zdravo, doma pridelano hrano po dostopnih cenah. Kmetijstva in s tem lastne oskrbe zagotovo ne bomo rešili s prerazdelitvijo manj kot odstotka vseh kmetijskih zemljišč med perspektivne kmetovalce v naslednjih tridesetih letih. 

Država bi morala gledati širše in svoje ukrepe naravnati na produktivnost celotnega fonda obdelovalnih površin ter povečati dostopnost kmetijskih zemljišč razvojno sposobnim pridelovalcem. Uporabi naj vzvode kmetijske, pa tudi davčne politike. S tem lahko doseže, da kmetijska zemljišča postanejo učinkovitejša proizvodna sredstva — ne pa neke vrste kapitalske naložbe.

Cilje pristojnega ministrstva je zagotovo mogoče rešiti tudi brez sesuvanja tistega, kar v zdaj daje dobre rezultate.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE