Začele so se vakance romane s tremi starci iz McDonaldsa in Jeremyjem

8.6.2019 / 06:10 Komentiraj
Jasno, da si Slovenka. Lepa si kot Melanija, je rekel, druga dva pa sta prikimavala. Starci res znajo talat komplimente.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Danes bom v Bazi. V Izoli. Grem na Kino Otok. Nestrpno pričakujem filme Selfi in Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Ta bo prikazan julija tudi v Puli. Na prihajajočem 66. festivalu najbolj zanimivo zveni naslov Dobre djevojke ne ostaju na doručku. Zaenkrat sem prišla samo do naslovov. Glede drugega se bom pustila presenetiti.

V zadnjih dveh tednih se mi je čas odvrtel sumljivo hitro. Kot v kakšnem dobrem filmu. Tudi dogodki so bili povezani s filmom. Pričakovala sem Jeremyja in končno pričela začela živeti življenje v Rimu. Začele so se vakance romane. Za razliko od Audrey Hepburn pa nisem drvela na vespi, ampak na rumenem motorju, starem 40 let. Počutila sem se eno z mestom.

Starci iz McDonaldsa

Ko sem se skonektala z mestom, sem spet posegla po kavi. Kot klišejska verzija same sebe. Živeti v Italiji in ne začeti dneva s kapučinom, je skoraj nedopustno. Čeprav z žlobudro na železniški.

Tej kavi pravim predpremierna. Dobro si jo je zapomniti, seveda pa nikoli ne šteje. S slabe Kimbo kave na železniški sem prešaltala na še slabši McDonaldsov kapučino. Kar je najhitreje, kar lahko dobim.

Tam sem dva tedna nazaj srečala tri starce. Povabili so me, naj sedem k njihovi mizi. Prisedla sem. Bili so veseli in polni življenja. Nekaj na njih se mi je podzavestno zdelo nenavadno, ampak sem mislila, da zato, ker so pač toliko starejši. Enega od njih sta druga dva klicala profesor.

Profesor je poznal Franceta Prešerna in vse slovenske predsednike. Vprašali so me, ali sem Rusinja. Ne, Slovenka. Jasno, je rekel najglasnejši, da si Slovenka. Lepa si kot Melanija. Drugi je rekel, da zgledam kot igralka iz črno-belega filma. Druga dva sta prikimavala.

Starci res znajo talat komplimente.

Jeremy

Jeremyju sem potem povedala za starce iz McDonaldsa. Nekajkrat sem jih še opazovala iz daljave. Sedeli so s tipoma, ki od utrujenosti vedno položita glavo na mizo in odspita kakšno kitico. Mogoče sta utrujena, ker nimata kje spat.

Moji starci so drugačni. Ampak vedno bolj se mi zdi, da morda tudi oni nimajo kje spat. Zadnjih nekaj juter jih nisem videla. Zdi se mi čudno, da nisem prej opazila, da so morda brezdomci. Ali pa je tako ravno prav. Videti ljudi pomeni čutiti ljudi. Ne pa videti okoliščine, ki nas postavljajo v svet kot subjekte. Da ne rečem igralce. 

Lastnik Knjigarne mi je povedal, da je mnogo ljudi v Rimu napol brezdomnih in živijo v avtomobilih.

Jeremy je prispel v Rim prejšnjo soboto. Nisem ga poznala. Še nikoli v življenju ga nisem videla. Vedela sem samo, da je režiser. In da bi rada — potem, ko sem pregledala njegova dela —, da spozna Lastnika Knjigarne.

O Knjigarni sem mu tvezila dva dni. Tretji dan mi je v sporočilu napisal, da komaj čaka, da spozna Lastnika in da o njem želi posneti dokumentarec. Bingo. Kot da bi mi bral misli.

Tablete

Zdel se je še veliko bolj zmešan, kot sem si predstavljala, da bo. Imel je tono idej. Rekla sem mu, da naj pride v Knjigarno točno ob šestih zvečer v ponedeljek. Povedal je, da ne bo prinesel kamere. Ne še.

Rekel je, da je bil pred dvema mesecema hudo bolan. Mislili so celo, da ima raka. Zdravnik mu je potem rekel, da so stanje izboljšalo. Ko je to slišal, je kupil letalsko karto za Rim. Dva meseca namreč ni jedel ničesar razen brokolija in riža. Kam pa naj bi šel, je rekel, če ne v Italijo, da poteši lakoto?

Čeprav, je razlagal, medtem ko je srkal črno pivo, v resnici ne bi smel nič jesti in piti. Ampak saj je okej, je rekel in vlekel iz vrečke neke tablete. Zeliščne. Tele so za … — je začel razlagati. Nisem si zapomnila.

Vprašal me je, kje v Rimu živim. Oho, je bil navdušen. Saj to je noro! Tudi to je treba posneti!

To ne bo mogoče, sem rekla.

Postrani me je pogledal in rekel: »Nisem vprašal, če lahko. Jaz grem in posnamem, kar hočem.«

Sošolka iz Montreala

Hitro ga je zaneslo, ampak hvala bogu je tudi hitro pozabljal svoje miselne konstrukte.

Navdušeno je razlagal neko svojo zgodbo. Na enem od svojih socialnih omrežij je objavil fotografijo zgradbe, v kateri je v Rimu najel stanovanje. Potem pa se mu je oglasila punca, s katero sta bila sošolca v srednji šoli v Montrealu, in rekla, da živi točno tukaj. Bila sta zmenjena še tisti večer in šla na večerjo. Vedno se mu je zdela super lepa.

Koliko je v življenju fantastičnih naključij, sem se spet spomnila.

V četrtek zvečer sem sedela na pijači s sodelavcema, ki sta se mi zdela zelo zanimiva. Tudi to sem dočakala, da sem srečala sodelavce, s katerimi se počutim povezano. Čeprav redkeje kot ponavadi in težje kot z običajnimi smrtniki. Je pa toliko lepše. Znanstveniki so ljudje prav posebne sorte.

Povabila sem tudi Jeremyja, ampak je kdo ve kje lovil kdo ve kakšne filmske scene.

Audrey Hepburn in Gregory Peck v filmu Williama Wylerja Rimske počitnice (1953).

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE