Z dedkom na lovu na šoje

8.6.2019 / 06:08 Komentiraj
Doma je mama šojo očistila in naredila obaro. Kar dolgo jo je kuhala, da se je divjačina zmehčala. Bila je zelo slastna.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Verjetno že veste, da rada brskam po svojih spominih. Tako sem se zdaj poskušala spomniti lova na šoje, ko sem bila stara šest let. 

Ponosna sem, da sem se že kot majhna punčka naučila te davno pozabljene veščine lova na šoje.

Nekoč na začetku poletja smo bili stara mama in stari oče in jaz na vikendu na Zaplani. Pa mi reče neko jutro oče: »Barbi, danes greva pa na šoje.«

Vsa prestrašena odgovorim: »Ja kako, jaz tega ne znam. Skrbi me.«

Pomirjujoče odgovori: »Ne skrbi, bom jaz vse uredil.«

In sva šla.

»Veš, kaj je mama kuhala včeraj cel popoldan? Lim za limanice iz zelene omele.« 

Zelena omela raste samo na hrastu. Dan prej jo odsekal na vrhu hrasta, mama pa je potem iz nje skuhala lim. Kuhala ga je šest ur in na koncu še stolkla semena in iz njih naredila lim zelene barve. To prime huje kot sekundno lepilo.

Kupi perutnine

S sabo je vzel usnjen tok s šopom narezanih vejic, namazanih z limom. Šla sva po klancu dol v dolino pod visoko smreko. Splezal je na smreko, posekal vse spodnje veje in naredil iglu. Na goli veji je naredil zareze in vanje zataknil limanice. Zgledalo je, kot da rastejo iz veje.

“Vidiš Barbi, to je tak lim, da se ne odlepiš več od njega, če se ga dotakneš. Zdaj se pa skrijva v iglu.«

Potuhnila sva se v kopici iz smrekovih vej, oče pa je vzel v roke drobno piščalko in začel klicati šoje. Pisk je bil čisto podoben šojinemu vreščanju.

Ko je začel žvižgati, je kmalu priletela šoja. Sedla je na vrh smreke, potem pa skakljala z veje na vejo. Vedno nižje. Ko je končno sedla na spodnjo vejo, se je zalepila na limanice in padla na tla. Bila je velika šoja, ampak brez moči. Oče je smuknil iz igluja, jo pobral in stlačil v žakelj.

Bilo je dovolj ulova. Vesela sva se odpravila domov.

Doma je mama šojo očistila in iz nje naredila obaro. Kuhala jo je kar dolgo, da se je divjačina zmehčala. Bila je zelo slastna.

Upam, da nisem izpadla kot krivolovka, ampak kot nedolžno bitje, ki si je privoščilo šojo.

A kakorkoli: ko sem bila stara šest let, še ni bilo hipermarketov s kupi perutnine. Sploh pa ne na Zaplani.

Šoja. Evrazijska šoja. Garrulus glandarius. — [Fotografija: Wikipedija]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE