Čeprav smo čakali na maj

25.5.2019 / 06:08 Komentiraj
Hotel je, da se derem kot Monika Seleš, on pa je bil Pete Sampras. Med igranjem sva pela Predinove Zarjavele trobente.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Priznam, lepo je. Rim se je nazadnje le naselil vame. Ne vem, ali se je zgodilo tudi zato, ker sem našla najlepšo knjigarno od vseh, ki sem jih v življenju videla in ki bi namesto v resničnem življenju morala obstajati v kakšnem nadrealnem svetu.

Lastnik mi dovoli, da ga ne kličem po imenu, ampak kar Lastnik, in da knjigarni rečem kar Knjigarna. Čeprav je zanj mnogo več kot samo Knjigarna in čeprav se mu zdi, da Knjigarni s tem delam krivico.

Knjigarna baje ni profitabilna. Toda Lastnik pravi, da je našel srečo v drugih stvareh. Je recimo srečno poročen, njegovo stanovanje pa ima dve terasi.

Morda se mi celo počasi svita, zakaj Knjigarna ni profitabilna. Vprašam ga za ceno knjige, ki jo nameravam kupiti. Petindvajset, pove. Ko plačujem, reče dvajset. Kako zdaj dvajset? Petindvajset je bilo pred petimi minutami, zdaj stane dvajset, mi pravi.

»Ne postoje dvi ka ti«

No, kakorkoli že, prejšnjo soboto me je v Knjigarni nekdo vprašal za ljubezenski nasvet. Prosim lepo, pa ravno mene. Vprašanje je bilo preprosto, toda kompleksno. Vprašal je, kaj naj ji reče. Kaj naj mu odgovorim, da bo prav? Karkoli odgovoriš sočloveku, je v resnici narobe. Ker mu sugeriraš, tudi če mu ne sugeriraš.
Ko je bilo že prepozno, sem se spomnila, da sem »kaj naj ji rečem«, že nekje slišala. V komadu Tončija Huljića:

»Reci joj ovo, slušaj me / Puno puno žaj mi je, / ako još tražiš ljubav evo me. / Ne potrefe se tako svi ka mi / i ne postoje dvi ka ti.« 

Res ne vem, kako bi to človek lahko lepše povedal. Brez velikih besed. Brez kompliciranja. Pozneje mi je postalo jasno, da bi mu morala reči točno to. Toda rekla sem že nekaj drugega. Vseeno se je zdel zadovoljen in rekel, da za take besede plačuje psihiatra.

Dejansko sva sedela vsak v svojem plišastem naslonjaču. Ko sem se oprijela naslonjala, se mi je zdelo, da božam mačko. Lastnik je pripomnil, da ne ve več, kaj še sploh dela v Knjigarni, ker zgleda, kot da je Knjigarna zdaj moja. 

Zaradi pesmi tega Splitčana sem si v misli priklicala spomin na vse tiste skladbe, zaradi katerih me je danes sram, da sem jih nekoč prepevala. Obstaja muzika, ki bi jo najraje pozabila. In obstaja muzika, ki me spominja na toliko lepega.  Vsako jutro pošljem svojim najljubšim sporočilo z enim komadom. Zdi se mi fajn, da jutro začnemo z isto glasbo.

Glasba je zame še vedno najpopolnejša umetnost. Ker predrami toliko spečih spominov. Sobota je dan za Uro brez kazalcev, ki ne šteje dnevov in noči. In za ljubáv. Pa čeprav smo čakali na maj.

Črna muca

V otroštvu sem vedno prepevala komad Janija Kovačiča Moja punca ima črno muco. Ker sem oboževala mačke. Toda to ni pesem, zaradi katere me je sram. Sram me je zaradi Eme iz leta 1993 in skladbe Čudežnih polj Nekdo igra klavir. Bila mi je všeč, ker govori o punci, ki igra klavir. Predstavljala sem si, da sem ta punca jaz.

Če bi ta komad nastal danes, sem prepričana, da bi padla kritika o pedofilskem besedilu. Če bi to pel najstnik, bi še šlo. Ko pa o sosedovi punčki in zaljubljenosti zapoje odrasel moški, pa je problem. A na začetku 90. in v 80. so imeli ljudje še druge probleme in niso razmišljali o pedofiliji v besedilih.

Mi, ki smo živeli ob meji, smo raje razmišljali o avstrijskih pomarančah in skrivanju šilingov. Moja prijateljica je staršem nekoč zagrozila, da bo miličnikom na meji povedala, kje skrivajo šilinge, če ji ne kupijo pustne maske noseče nune s plastičnimi joški. Niso ji je kupili. Na meji so bili presrani, ampak zgodilo se ni nič.

Kvazi in super nasveti

Kakšno leto pozneje sem obsedeno plesala na Tajči. Zaradi nje sem si sama odrezala lase in si omislila fru-fru, kakršnega je imela v videospotu Bube u glavi. Ni mi bilo niti malo všeč. Takrat sva s sosedom poleti cele dneve preživljala na bližnjem igrišču in igrala badminton. On je hotel, da se derem kot Monika Seleš, sam pa je bil Pete Sampras. Meni se je to zdelo smešno. Med igranjem sva dvoglasno prepevala Predinove Zarjavele trobente

Moja najboljša prijateljica je vedno mislila, da nima posluha. Toda ko sva nekoč v srednji šoli sredi noči na parkiriču avtobusne postaje v Murski Soboti iz bližnjega lokala zaslišali Frida je bila moja kraljica od Psihomodo Popa, sva zapeli na ves glas.

Takrat ji je bilo vseeno, kako je z njenim posluhom. Če jo hočem spomniti, kako zelo se je nekoč znala sprostiti, ji pošljem ta komad. 

Point vsega je, da je glasba tako zelo povedna, nosi toliko informacij, toliko spominov, toliko kvazi in toliko super nasvetov. In če me bo kdo še kdaj vprašal za ljubezenski nasvet v Knjigarni, se bom najprej resno odkašljala, potem pa v odgovor zapela.

Ura s kazalci, ampak čudnimi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE