Brez mrtvaškega ptiča naše morje ni ne dovolj slano ne dovolj zanimivo

11.5.2019 / 06:08 1 komentar
Pogledala sem na uro. Imela sem 10 minut, da spakiram stvari in odidem. Teci, mi je zvenelo v mislih. Teci, Lola, teci!
NAROČI SE PRIJAVI SE

V resnici sem hotela pisati o nečem drugem. O Greti z rumenim plaščkom in Slavoju Žizku. Toda tako kot v življenju tudi pri pisanju včasih presenetiš samega sebe. 

Pred dvema tednoma sem samo sebe zelo presenetila. Imela sem nekakšno krizo. Nisem si mislila, da se mi taka kriza sploh lahko zgodi. A stopnjevalo se je iz tedna v teden in potem kar naenkrat izbruhnilo. Kot Vezuv.

Pa saj znam dobro hendlat vse te razdalje, vse te manke, sem se prepričevala. Celo hčerka najboljše prijateljice se mi smeji na videoklicu, čeprav me sploh ne pozna. Nazadnje sem jo videla, ko se je plazila. Zdaj že provizorično hodi. Njena mama mi včasih pravi, naj razmišljam kot vojak, ko mi je težko. Kot vojak na misiji. Misiji posebne sorte.

Nočem se pritoževati. Cenim trenutke. Vidim vse lepe stvari. Kako se je torej lahko zgodilo, da sem zapadla v krizo?

Run Lola Run

Tako zelo sem pogrešala ljudi, ki me zares poznajo. Ljudi iz mesa in krvi. Ljudi, ki me imajo zares radi. In to celo tiste, ki so preposlušali že toliko mojega sranja. 

Tisti petek sem vsem najbližjim rekla, da ne zmorem več. Da vse puščam za seboj. Čeprav sem vedela, da ne vedo, kakšen občutek je živeti sam v tujini, so me razumeli tako kot vedno.

A. mi je po telefonu rekla, naj pridem domov. Vedela sem, da ne misli, naj pridem v Prekmurje. Prekmurje je bilo za petek popoldan predaleč. Mislila je, naj kupim karto za direktni vlak.

Pogledala sem na uro. Imela sem deset minut, da spakiram stvari in odidem. Teci, mi je zvenelo v mislih. Run Lola Run. Odpirala sem omare in metala v nahrbtnik skoraj na slepo. Ko sem sedela na vlaku Za Trst, sem pomislila, da je to najlepše presenečenje, ki sem si ga podarila v zadnjem času.

»Domov« je zadnje mesece postalo kodno ime za mojo novo bazo. Vse se je začelo, ko mi je prijateljica in nekdanja cimra rekla, naj bo njen brlog moja baza. In tako se je začela zgodba o tem, kako sem vzljubila Izolo.

Predebele šnite velikanskega pršuta

Čeprav sem morje oboževala v vseh letnih časih, nikoli nisem preveč marala slovenske obale. Sploh je nisem dojemala kot pravo obalo. Zdelo se mi je, da naše morje ni ne dovolj slano ne dovolj zanimivo. Vse prej kot na mladost in na morje me je spominjalo na penzionistični dopust, kamor greš pred smrtjo. Ali ko si že mrtev.

A vseeno sem se ničkolikokrat odpravila na morje med časom študija. S cimro. Ona je že takrat oboževala slovensko obalo, zato se je tja nekaj let pozneje tudi preselila. Tja sva odhajali že takrat, ko še ni bilo Prevozov.org in so te ljudje vzeli s sabo zastonj. Na štop iz Ljubljane. Za povrh pa so te povabili še na kavo. Ker so bili hvaležni, da jim delaš družbo na poti.

V Izoli sem v zadnjih mesecih vzljubila krasen bar s klavirjem in odličnim vinom. Pa restavracijo z bakalarjem, po kateri se ti še dolgo toži. Tam je menda tudi Sergio, tržaski James Bond. Tam sva s cimro enkrat peli do ranega jutra. Tam vedno kdo zajoka. Eni od pijanosti, drugi od življenja.

Tam se mi je nazadnje dan zaključil, ko so ptiči zapeli z najčistejšimi glasovi in se jih je najbolje slišalo. Tam sem spet poskusila meso, ko sem v naročju držala velikanski pršut, da takega ni naokoli, medtem ko ga je moja cimra rezala v polmraku na predebele šnite. Ko je kopnel pršut in mrak izginjal, so ozračje napolnile še Mefove pesmi.

So to tista »najboljša leta«?!

Morje je morje

In potem se je prikazal še on. Pa saj ni mogoče, sem pomislila. Kaj vendar počne v teh krajih?! Že dolgo ga ni bilo. Otrpnila sem, ko sem zaslišala peti mrtvaškega ptiča.

Naj razložim, da sem v tem kontekstu tako zelo prekmurska, da bolj ne bi mogla biti.

Ne, ne, saj ni mrtvaški ptič, je rekla moja cimra. To je samo čukec.

Res se mi ni dalo razlagati vse te prekmurske filozofije o mrtvaškem ptiču.

A. je rekla, da ga je slišala že večer prej. To me je še bolj zaskrbelo. V Prekmurju je mrtvaški ptič legenda. Legenda, ki se je vsi bojijo. Tuhtala sem in tuhtala, zakaj neki je prišel. Potem pa sem zaslutila, da je tam zato, ker se je vsaka od nas treh podala na novo pot. Stari cikel se je zaključil. Umrl. Odpadel. 

Moja cimra se bo v kratkem odpravila na Jakobovo pot. Življenje se ji je nepričakovano obrnilo. A. se je odločila, da bo morda ostala in čuvala bazo. Jaz pa v teh dneh spet razmišljam, kako naj pobegnem do morja. Pod drobnogled vzamem zemljevid obale nedaleč od Rima.

Morje je morje. Tudi če ni dovolj slano.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE