Populistični voditelji in gospa iz Jelšan: Bolečina, strah, predsodki, jeza

8.5.2019 / 06:08 Komentiraj
Pobesnelo mahanje gospe z zastavo simbolizira modus operandi populističnega reševanja kateregakoli problema ali izziva.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nedavni protestni shod proti migrantom, ki ga je v Jelšanah organiziral ilirskobistriški župan, se ne bi mogel zgoditi v primernejšem trenutku. Nekaj tednov pred evropskimi volitvami smo dobili vpogled v stanje duha v naši družbi. To nam lahko pomaga razumeti, kdo smo, kje smo in kam nas zanaša. V Jelšanah, v Sloveniji in v Evropi.

Najmočnejši vtis je naredila starejša gospa, ki jo je televizijska kamera ujela med pretepanjem asfalta s slovensko zastavo. »Mene nau nuben jebu,« je izjavila, pri tem pa pristavila še nekaj krepkih na račun tistih, ki da ji po njenem poskušajo ukrasti državo. Ni skrivala, kaj namerava narediti z njimi oz. z nami.

Del javnosti je v prizoru videl bolečino in strah, drugi pa zaslepljeno sovraštvo ter izgubo dostojanstva in razuma. Po pravici povedano, to dvoje se ne izključuje. Ne vemo, kaj je gospo pripeljalo v takšno stanje. Toda njena razrvanost zna biti posledica osebnih tegob in težav, zaradi katerih bi si morda zaslužila sočutje. Morda.

Populistična paradigma

Tako bolečina kot sovraštvo sta osnovni sestavini populistične politične paradigme. Ta včasih izrablja legitimne frustracije in jih spreminja v strah, predsodke in bes, te pa usmerja v takšne in drugačne grešne kozle.

Danes so to migrant; če jih ni dovolj, pridejo prav tudi feministke ali ženske nasploh, pa homoseksualci, Judi, muslimani in katerakoli druga družbena skupina ali manjšina, proti kateri je mogoče nahujskati množice. Z ljudmi, ki so zaslepljeni od sovraštva, je bistveno lažje manipulirati.

Izbruh gospe v Jelšanah je zato nazorna ilustracija populizma. Ne le simbolno, temveč dobesedno. Pobesnelo mahanje z zastavo ter kletvice in grožnje z nasiljem predstavljajo modus operandi populističnega »reševanja« kateregakoli problema ali izziva. Ni samo reakcija, je akcija.

Neglede na izziv ali grožnjo — globalno segrevanje, varnostna tveganja, migracije … — populizem vedno ponuja isti odgovor. Priložnost, da izlijete žolč. Dejanskih in učinkovitih odgovorov na »nas nau nuben jebu« vprašanja politika nima in je tudi ne zanimajo.

Reševanje večine vprašanj v današnjem svetu zahteva racionalnost, sodelovanje, solidarnost. Tega od nacionalpopulistov ni pričakovati. Namesto rešitev ponujajo bes. Populistični voditelji ravnajo zelo podobno kot gospa v Jelšanah, le da po tleh ne tolčejo s slovensko zastavo, ampak z usodo lastnih državljanov.

Adrenalinska injekcija sovraštva kot odziv na stisko, strah ali grožnjo, realno ali izmišljeno, seveda deluje. A ne prav dolgo. Učinkovita je približno toliko kot stiskanje in mečkanje predmetov iz mehke gume pomaga pri preprečevanju stresa. Le da v populizmu ne stiskate gumijastih banan, ampak lastne občutljive organe. Ko se tega zaveste, je lahko prepozno. Bolečina neznosna, posledice pa nepopravljive. Primež populizma je grožnja tudi za prihodnje generacije.

Führerprinzip

Pretepanje jelšanskega asfalta z zastavo je videti iracionalno. Toda nerazumnost populizma je naklepna. Odmik od razuma, odmik od dejstev, odmik od logike so temelji populističnega oblastnega modela. Z ljudmi, ki ne razmišljajo, je bistveno lažje manipulirati.

Podobno je z lažmi. Bebave teorije zarote, ki jih širijo in delijo po družabnih omrežjih, imajo še kako resen namen. Gre za internetno renesanso tistega, kar je socialni darvinist Hermann von Keyserling poimenoval »Führerprinzip«. Vodja ima vedno prav, kot je zapisala Hannah Arendt. Ponavljanje laži za vodjo je inkantacija zvestobe. Ritual izrekanja slepe privrženosti, ki zavrača razmišljanje z lastno glavo in ki ponižno sprejema samo eno in edino resnico. Večja ko je laž, ki jo ponavljamo, bolj ko je očitno neresnična, zmanipulirana in sprevržena, močnejša je vez, ki podložnike veže na vodjo. Gre za trening za slepo izvrševanje ukazov.

Populizem vztrajno prodaja svojo ideologijo kot klasično konservativnost. Preporod prave, ljudske desnice. Po tej logiki so tisti, ki zagovarjajo liberalno demokracijo, antifašizem, človekove pravice, spoštovanje človeškega dostojanstva, solidarnost — torej vrednote evropskega povezovanja —, samo skrajni levičarji, rdečkarji in stalinisti.

Strah

Potem je tu strah. Tega pogosto omenjajo kot razlog, ki legitimira vsakršna stališča, ekscese, predsodke in celo nasilje. »Saj mi tega ne podpiramo. Ampak to je treba razumeti, ker je ljudi strah.«

Strah seveda ni nekaj, kar bi jemali zlahka. Lahko je upravičen in zahteva ustrezen odziv. Toda strah je mogoče tudi umetno ustvarjati, podpihovati in izkoriščati. Ni in ne more pa postati univerzalni zapik za barabe in alibi za pogrezanje v nečlovečnost.

Cilj Protokolov sionskih modrecev — popolnoma falsificiranega pamfleta, ki so ga v začetku prejšnjega stoletja sproducirali v carski Rusiji, razpečevali pa antisemiti z vseh vetrov — od Henryja Forda do nemških nacistov — je bilo povzročanje strahu pred Judi, ki da skrivaj načrtujejo svetovno dominacijo.

Ta strah je bil povzročen umetno, toda mnogi so ga doživljali še kako realno. Sprožil je plaz, ki je navadne ljudi na koncu prepričal, da so sprejeli umor šestih milijonov ljudi ali pri tem celo sodelovali. Ta strah podpihujejo še danes, z novimi teorijami zarote, ponovno politično legitimizacijo sovraštva, novim valom antisemitizma, ki prihaja z vseh strani.

Simplistična ideološka binarnost

Nacionalpopulizem temelji na črno-beli polarizaciji sveta med čistim narodom in pokvarjenimi elitami in zajedalci. Toda simplistična ideološka binarnost ni tuja niti delu levega političnega spektra. Ta v svojem posplošenem demagoškem hujskanju proti vsem mogočim »elitam« pritiska na iste gumbe sovraštva, ki poganja populistično gonjo proti drugim in drugačnim in vse mogoče teorije zarote, vključno s ponovnim razmahom antisemitizma.

Eno je odpravljanje družbenih krivic, drugo pa kulturna revolucija. Meja med enim in drugim je vse prepogosto zabrisana.

Populizem vztrajno poizkuša prodajati svojo ideologijo kot klasično konservativnost. Preporod prave, ljudske desnice. Po tej logiki so tisti, ki zagovarjajo liberalno demokracijo, antifašizem, človekove pravice, spoštovanje človeškega dostojanstva, solidarnost — torej vrednote, na katerih je bil utemeljen proces evropskega povezovanja —, samo skrajni levičarji, rdečkarji in stalinisti. 

To je popolna neumnost. Gre za civilizacijske vrednote, na katerih so evropski projekt zgradili predvsem konservativci in krščanski demokrati. Če koga, bi to moralo skrbeti tiste, ki se imajo za politične naslednike Adenauerja, Schumana, De Gasperija in drugih ustanoviteljev Evropske unije.

Načela in pozabljanje na načela

Da desnico definirajo nacionalizem, šovinizem, zavračanje antifašizma in avtoritarnost, je predvsem zanje zelo neprijetno. Neglede na kakšen sedež več, ki jim ga lahko prinese oportunistično koketiranje z nacionalpopulizmom, je istovetenje političnega konservatizma z avtoritarno degradacijo politike in negacijo demokratičnih in humanističnih evropskih vrednot grožnja, ki jih lahko slej ko prej izbriše s političnega zemljevida.

Leta 1946 je Winston Churchill v govoru v Zürichu Vstani, Evropa izjavil, da Liga narodov ni propadla zaradi načel, ampak zato, ker so države ustanoviteljice pozabile na ta načela.

Včasih bi se iz zgodovine lahko tudi česa naučili.

Tokratne evropske volitve so izjemno pomembne, obenem pa tudi nepredvidljive. Ne gre za vprašanje, ali bo zmagala desnica, sredina ali levica. Gre za to, koliko podpore in oportunistične potuhe bodo dobili tisti, ki namesto evropskega sodelovanja ponujajo nacionalizem in zapiranje vase, namesto liberalne demokracije avtoritarnost, namesto skupnih odgovorov na globalne izzive pa pretepanje asfalta.

Konec maja imamo možnost demokratične izbire glede naše in evropske prihodnosti. Od izidov je lahko odvisno, ali bomo lahko izbirali tudi v prihodnje.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v ponedeljek, 6. maja 2019, pod naslovom Prihodnost v primežu populizma. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.

»Let Europe arise!« — Zaradi tega vzklika, s katerim je zaključil znameniti govor — in omembe »združenih držav Evrope« —, imajo nekateri Churchilla za enega od očetov Evropske unije oz. evropskega povezovanja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE