Nekoč je živela svojat v pismih bralcev. Danes pa na internetu živi drhal.

7.5.2019 / 06:10 2 komentarja
Bravo, Bošti! Ja, drhal je konkurenca novinarjem, ne gradbenim informatikom. Imeti mnenje pomeni spoznati se na nekaj.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pozdravljam izjavo Boštjana Videmška v petkovih Odmevih, »da je diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal.«

Všeč mi je, da je to nekdo povedal v živo na televiziji, v enem najbolj gledanih, informacijsko elitnih terminov. In všeč mi je, da je Videmšek to rekel v kontekstu debate ob svetovnem dnevu svobode tiska.

Načeloma se na televiziji ne govori grdo. Niti preveč direktno. Televizija — vsaj nacionalna, vsaj v Sloveniji — je med zadnjimi utrdbami dostojnega, vljudnega javnega govora. To je treba spoštovati.

Seveda pa to ne pomeni, da te norme ni dovoljeno kršiti. Videmšek je spretno izkoristil priložnost in pravico do izjeme in uporabil emotivno nabit, slabšalen, za marsikoga celo žaljiv izraz.

Videmšku je z »drhaljo« uspelo celo nekaj, česar na TVS še nismo videli in slišali: da Rosvita Pesek ob gostovem odgovoru za trenutek ostane brez sape in potem globoko zavzdihne.

Kontekst — in problem št. 1

Videmškov odgovor je treba za začetek postaviti v kontekst. Kar je rekel, namreč ni bilo povsem sinhronizirano s svetobolno simulacijo svobode, kakršno so letos terjali slovenski novinarji.

Voditeljici je zaprlo sapo tudi zato, ker je verjetno pričakovala odgovor v duhu manifestativne izjave DNS, ki je denunciralo neimenovane »poslance«, »župane«, »družbene medije«, »tožilstvo« in »čezmejne pritiske« — vendar je Videmšek zavil drugam.

Takole je tekla beseda (4:34–5:20):

Rosvita Pesek: »Kdo danes v Sloveniji novinarje najbolj ogroža? Kdo bi lahko bile tiste skupine ali posamezniki, ki si jemljejo to pravico?«

Boštjan Videmšek: »Množica anonimnih pripadnikov javnosti, ki so s tehnologijo, informacijsko tehnologijo dobili možnost, da ob odsotnosti kakršnegakol znanja, razumevanja, izkušenj, védenja, pljuvajo, žalijo in celo pozivajo k linču. Linču nas, tistih, ki ustvarjamo vsebino. Na eni strani. Seveda, da gre tudi za politiko. Seveda, da gre tudi za kapital. Ampak v resnici se men zdi v tem trenutku, pa ne samo v Sloveniji, največji problem točno to, da je diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal.«

Z Videmškom se strinjam tudi vsebinsko, ne samo retorično. Če odmislim nekatere druge probleme — pred katerimi, kot pravim, si mediji sami zatiskajo oči —, so družbena omrežja kot gojišče (milo rečeno) neartikuliranih, družbeno invazivnih mnenj za medije v pravem pomenu besede res problem številka ena.

Svojat in drhal

Videmšek je z bolj izbranimi besedami povedal isto kot jaz že zadnjič:

»Zgrožen sem nad človeško neumnostjo. (Tisto primordialno, seveda, ne tisto, ki jo nekateri […] pripisujejo meni.) Zgrožen sem, ko vidim, da je neumnosti vedno več. Da si neumni, hudobni, zlonamerni ali celo lažnivi utirajo dostop do komunikacijskih kanalov in so pri tem deležni pozornosti, o kakršni nekoč niso mogli niti sanjati.«

»Ne mislim, da je takšnih ljudi danes več kot kdaj prej v zgodovini človeštva in morale. Ne. Danes so samo bolj glasni in slišni. To jim omogoča današnja mentaliteta družbe, ki je tudi sama stranska posledica sodobnih tehnologij in družbenih omrežij.«

Imeti mnenje — tudi o nečem, kar ni tvoja stvar ali o čemer nič ne veš — je zelo človeško. Še preveč človeško.

Razpizdene dežurne komentatorje poznamo že dolgo. Moja nekdanja nergaška, vendar v primerjavi z današnjimi troli razmeroma civilizirana svojat — ki so jo Alenka Brajnik in Uroš Šoštarič in kdo ve kdo pred njima v dobrih, starih časih pripustili na predzadnjo stran Sobotne priloge Dela (zadnja je bila rezervirana zame) — v rubriko P.P. 29, je bila predstraža današnje Videmškove »popolnoma neizobražene drhali«.

Z internetom je to eksplodiralo in se radikaliziralo. Tako imenovane »interpretacije sveta« so se ne samo namnožile v neskončnost, temveč so ob tem padle tudi najnižje letvice objavljivosti.

Pa saj sploh ne gre za objavljivost. Objavljivost je passé. Letvica je tam, do koder se idiotom še ljubi skloniti, ne da bi jih bilo sram — in ne da bi bilo dusebrižnikom nerodno, da jih v imenu namišljenega libertinstva zagovarjajo za vsako ceno.

Tudi zdravniki imajo konkurenco. Vrači in padarji so na srečo prepovedani, a kljub temu se imajo nekateri za pametnejše od zdravnikov. Operirajo se ne sami, toda s prepričanji včasih ogrožajo tudi druge, ne samo sebe in svoje otroke. Tudi sodnik ali tožilec (in odvetnik) ne more biti vsak, ki ima mnenje o nekem kaznivem dejanju.

Gradbeni informatik brez konkurence

Which brings me back to Žiga Turk.

V zvezi z Videmškovo izjavo je nekemu desničarju na Twitterju odgovoril:

»Saj ima Videmšek prav. Vprašanje za ceh pa je, kako hudiča ti je drhal lahko konkurenca. Avtomehanikom in meteorologom npr. ni.«

Še dobro, da ni omenil gradbenih informatikov. Ti so tudi brez konkurence.

Toda če bi gradbena informatika koga zanimala — v tem smislu, da bi si hotel ustvariti mnenje o neki storitvi ali produktu iz tega faha in ga javno izraziti —, tudi Žiga Turk ne bi bil zadovoljen. (Seveda pa ne bi nikogar obkladal z drhaljo.) Tudi avtomehaniki niso zadovoljni, če si ljudje sami šraufajo avtomobile.

Pa tudi zdravniki imajo konkurenco. Vrači in padarji so na srečo prepovedani, a kljub temu se imajo nekateri za pametnejše od zdravnikov. Operirajo se sicer ne sami, toda s svojimi prepričanji včasih ogrožajo tudi druge, ne samo sebe in svoje otroke. Tudi sodnik ali tožilec (in odvetnik) ne more biti vsak, ki ima mnenje o nekem kaznivem dejanju.

Zato pa celo na najbolj trivialnih, no, materialnih nivojih obstajajo pooblaščeni servisi. Zato recimo telefon raje nesemo k njim, kot pa da ga zaupamo nekomu, ki bo z neprimernim orodjem in neveščimi prsti (ali morda celo slaboviden) brkljal po mikročipih.

Ko gre za nekvalificirana mnenja o resnih, celo usodnih zadevah, pa verjamemo komurkoli. In smo celo srečni, da so ta mnenja slišna.

Sinonim za komentiranje

Na politiko in družbene razmere — od vlade do volitev, od Šarca do Šiška, od Janše do Junckerja in od migrantov do Marakeša — se seveda spozna vsak. Kao. Zato imajo mediji konkurenco, pardon: »konkurenco«.

Spoznati se na nekaj danes pomeni imeti mnenje o nečem. Tako vsaj mislijo privrženci ideje, da je glavni postulat demokracije človekova pravica, da pove karkoli. Tudi če je neciviliziran idiot, ki ob skandiranju lahkomiselnih svobodomislecev eksercira svoje osebne, družbene in metafizične frustracije s tem, da ne zamuja priložnosti, da bi držal jezik za zobmi.

In če sem že pri tem: Ljudje so ne samo neizobraženi in nerazgledani in nič ne vejo o premnogih temah, o katerih diskutirajo. Tudi pisati ne znajo ali nastopati pred kamero ali za mikrofonom ali kar je še teh osnovnih medijskih veščin. (Roko na srce, teh veščin ne obvladajo niti premnogi novinarji sami.)

A neglede na to: kdaj je novinarstvo postalo sinonim za komentiranje? Halo?! Ne nad tem, da si nas Turk drzne primerjati z avtomehaniki in vremenarji. Nad tem bi se morali zamisliti!

[Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE